Joj, Afrika in njen nogomet ... Že tako nam je dala enega bolj bizarnih finalov v zgodovini. V katerem je Senegal 18. januarja letos odšel z igrišča, se vrnil in zmagal. Seveda v Afriki ni moglo ostati pri tem. Po še bolj neverjetni razveljavitvi senegalske zmage in ustoličenju Maroka za prvaka Afrike se je vžgala taka nogometna vojna, da pravega konca morda ne bo nikoli. Zadeva je pretresla temelje celega afriškega nogometa. Da je absurd še večji: zgodilo se je med skorajda bratskima narodoma. Odnosi med Marokom in Senegalom so desetletja političnega in gospodarskega sodelovanja in spoštovanja, kulturne in verske izmenjave, skupnih pogledov na regionalno in svetovno politiko. Zdaj pa sta zaradi nogometa tako skregana, da Senegalci Maročane izzivajo, naj si pridejo po pokal. Položaj je tako napet, da so nekateri nogometaši, kot je Senegalec Idrissa Gueye, pozvali k umiritvi strasti, da ne pride do hudega diplomatskega spora med Rabatom in Dakarjem.
Šokanten preobrat: predali ste se, adijo naslov
Se še spomnite vseh peripetij na prvenstvu? Reprezentance so se pritoževale, da je vse na strani gostitelja Maroka. Sodniki, pogoji za trening, ključ delitve vstopnic ... Do takih absurdov je šlo, da so pobiralci žog za golom kradli brisače vratarjem maroških tekmecev. Še v finalu v Rabatu, prestolnici ob atlantski obali, je bilo tako. Brisačo vratarja Edouarda Mendyja je na koncu branil eden od rezervnih nogometašev Senegala.
Potem pa je v sodnikovem podaljšku rednega dela tekme, pri rezultatu 0:0, Senegal zabil gol, a ga je sodnik iz Konga razveljavil zaradi prekrška, ne da bi to šel preverit z VAR-om. Na drugi strani je kmalu za tem padel Brahim Diaz, nogometaš velikega Reala. Zagnal je tak teater, ki ga je 66 tisoč razjarjenih navijačev videlo na velikem ekranu stadiona, da se je sodnik z zamudo odločil za VAR. In povsem za konec rednega dela tekme dosodili enajstmetrovko za Maroko. Navijači Senegala so podivjali, vdrli s tribune, v neredih so poškodovanega varnostnika odnesli na nosilih. Selektor Senegala Pape Thiaw je bil nad sodniško odločitvijo tako ogorčen, da je moštvu ukazal odhod z igrišča. Senegalci so tam osamljenega pustili svojega največjega zvezdnika. Kapetana. Sadio Mane je bil nekakšen mirovni pogajalec.
Po petnajstih minutah prerekanja in prepričevanja so se njegovi soigralci vrnili. Policija se je še tolkla z izgredniki, ko je Brahim Diaz, ki je na strel čakal tako dolgo, da je bil že ohlajen in ne najbolj nared za nadaljevanje, zgrešil penal. In to kako! Divje se je metal zanj, potem pa ga lahkomiselno zapravil s panenko. Vratar je bil pripravljen nanjo, žogo je zlahka ujel. Nobeden od Senegalcev se ni veselil. Tudi Brahim Diaz se je obrnil, kot da se ni zgodilo nič. Je bil v ozadju džentelmenski dogovor, da se finale ne sme končati s sumljivo enajstmetrovko? Tekma je šla v podaljške, kjer je Pape Gueye v 94. minuti zadel za zmago Senegala z 1:0.
Maroko zahteva vrnitev pokala in medalj, skupaj z nagrado za najboljšega igralca prvenstva, ki so jo odvzeli Sadiu Maneju in jo dali Brahimu Diazu
Je Senegalcem upravičeno prekipelo? Je njihova taktika nevarna za nogomet in bodo poslej vsi, ko jim kaj ne bo všeč, zapuščali igrišče? Ni ostalo le pri ugibanju in moraliziranju. Maroška zveza je vložila pritožbo, disciplinska komisija afriške zveze pa jo je sprva zavrnila, nato pa je sredi marca njen pritožbeni senat sprejel šokantno odločitev. Senegal je razglasil za poraženca po pravilu predaje. Skliceval se je na člena 82 in 84 pravilnika tekmovanja, ki določata, da ekipa, ki brez sodnikovega dovoljenja zapusti igrišče ali zavrne nadaljevanje igre, avtomatično izgubi z rezultatom 0:3. Senegalu so odvzeli naslov in za prvaka Afrike uradno razglasili Maroko. Da so se Senegalci vrnili na igrišče, ni štelo nič.
Kako je šejk ustavil svetovno prvenstvo
Nogometna zgodovina seveda pozna mnoge trenutke, ko so moštva predčasno odkorakala z igrišča. Eden zadnjih razvpitih primerov na veliki sceni je tekma Romunije in Kosova v predlanski ligi narodov. Obračun v Bukarešti se je bližal koncu z rezultatom 0:0. V sodnikovem podaljšku je prišlo do prerivanja med igralci, nato pa so romunski navijači začeli vzklikati "Srbija, Srbija!" in domnevno razkazovali simbole, ki izražajo srbsko vladavino na Kosovu. Nogometaši Kosova so v znak protesta zapustili igrišče. Kljub pozivom sodnika in delegata se niso vrnili. Uefa je razsodila, da je Kosovo krivo za prekinitev, tekma je bila registrirana s 3:0 za Romunijo, nogometna zveza Kosova je bila kaznovana z globo 6000 evrov. In čeprav so dobili točke, so bili močno kaznovani tudi Romuni. Zaradi vedenja navijačev so naslednjo domačo tekmo morali igrati pred praznimi tribunami in plačali so 128 tisočakov zaradi ksenofobnih vzklikov, političnih sporočil, metanja predmetov in uporabe laserjev.
Tu je bil na delu politični podton. Odhod s terena iz "športnih" razlogov, torej zaradi nestrinjanja s sodnikom, kot se je zgodilo v Afriki, pa je nogomet imel celo že na največji sceni - na svetovnem prvenstvu. Tekma med Francijo in Kuvajtom na SP '82 v Španiji je edini primer, ko je član kraljeve družine stopil na igrišče in dosegel razveljavitev zadetka. Kaj se je zgodilo? Francija je dala gol za 4:1, v 80. minuti ga je zabil Alain Giresse, ko so igralci Kuvajta stali na igrišču, saj so slišali žvižg s tribun in mislili, da je zapiskal sodnik. Ta je gol priznal. Tedaj je šejk Fahad Al Ahmed Al Jaber Al Sabah, predsednik kuvajtske nogometne zveze in brat kuvajtskega emirja, na tribuni vstal, se v spremstvu varnostnikov spustil na igrišče in ukazal igralcem, naj gredo s terena. Šejk se je sredi igrišča soočil s sodnikom, v nadrealističnem prizoru, ki so ga spremljali milijoni gledalcev po svetu, je zahteval razveljavitev zadetka. Neverjetno, a sodnik iz Sovjetske zveze je popustil. Gol je razveljavil, tekma se je nadaljevala, Francija pa je še enkrat dala tisti četrti gol in zmagala s 4:1. Šejk je bil kaznovan z globo 10.000 dolarjev, sodniku Miroslavu Stuparju, Ukrajincu, je Fifa za vedno odvzela mednarodno licenco. Mimogrede, ta šejk je bil ubit leta 1990, na prvi dan iraške invazije na Kuvajt, ko je branil svojo palačo.
Vojaki, Instagram in skriti zaklad v Dakarju
Toda afriški primer je prav poseben. Primer z vrnitvijo na igrišče in zmago. Zato je bil šok toliko večji, ko je prizivno razsodišče afriške zveze 58 dni po finalu udarilo svoj pečat. Tako kot si na tekmi na travniku sama sodi mularija: kdor gre dol, se je predal, gotovo! Prvak je Maroko. Do naslednje sodbe. Ki jo bo po pritožbi Senegala nekoč dalo mednarodno športno razsodišče v Lozani, kamor se zatekajo športniki, ki mislijo, da se jim godi krivica. Saj je afriški nogomet od nekdaj kaos. Od težav z infrastrukturo, vmešavanja državnih vlad v nogomet pa do vsakokratnih zapletov z afriškim nogometnim pokalom narodov, kot pravijo svojemu celinskemu prvenstvu. A nihče si ni mislil, da bo šlo tako daleč.
V pritožbi senegalska stran poudarja, da je odločitev afriške zveze globoko nepravična, saj naj bi pravilo št. 5 iz knjižice mednarodnih nogometnih pravil, ki jih postavlja organizacija Ifab, določalo, da so odločitve sodnika na igrišču dokončne. Senegalci pojasnjujejo, da se je tekma nadaljevala in končala pod vodstvom sodnika, zato bi moral obveljati rezultat, dosežen na igrišču. Po njihovo gre za še več. Za vprašanje prihodnosti afriškega nogometa in tega, ali bo o prvakih odločala kakovost na zelenici ali pa moč v sejnih sobah luksuznih hotelov, kjer se srečujejo funkcionarji. Kajti Maroko ima v strukturah CAF, afriške zveze, izjemen vpliv. Maroko doživlja pravo nogometno renesanso in vlaga ogromna sredstva v infrastrukturo, kritiki pa trdijo, da je CAF pod prevelikim vplivom maroškega lobija.
Maroko na drugi strani vztraja, da gre za spoštovanje pravilnika, ki jasno sankcionira vsakršen odhod z igrišča kot obliko pritiska na uradne osebe. Pravna bitka bo verjetno trajala več mesecev, morda celo leto. Do takrat bo v uradnih statistikah kot prvak zapisan Maroko, ki zahteva vrnitev pokala in medalj, skupaj z nagrado za najboljšega igralca prvenstva, ki so jo odvzeli Sadiu Maneju in jo dali Brahimu Diazu.
Saj res - kje je pokal? Ta zgodba je šele nora. Senegal ga ni vrnil, saj ga še naprej šteje za svojega. Senegalski minister za šport in nogometna zveza sta javno izjavila, da pokal ne bo zapustil države. Najprej so ga imeli pod najstrožjim varovanjem v prostorih nogometne zveze v Dakarju. V svetu umetne inteligence ne gre verjeti vsemu, kar se najde na družbenih omrežjih, a po zadnjih poročilih naj bi bil Senegal pokal dal premestiti v vojaško bazo na nerazkriti lokaciji. Fotografije na družbenih omrežjih prikazujejo senegalske vojake, kako ponosno pozirajo ob lovoriki. Najbolj neposreden pa je bil nogometni branilec Moussa Niakhate, ki je na Instagramu ob sliki s pokalom zapisal: "Pridite in ga vzemite, če si upate!"
