Saj je afriški nogomet od nekdaj kaos. Od težav z infrastrukturo, vmešavanja državnih vlad v nogomet, da vsake toliko časa Fifa udari suspenz kakšni reprezentanci, pa do vsakokratnih zapletov z Afriškim nogometnim pokalom narodov, kot tam spodaj pravijo svojemu celinskemu prvenstvu, in samospraševanja, kaj afriškemu nogometu manjka, da bi ob nespornem talentu ujel Evropo in Južno Ameriko. A nihče si ni mislil, da bo takšen kaos, kot se je zgodil v Maroku, zaokrožil 35. prvenstvo Afrike. Takšen, da ga po celemu mesecu nogometa skorajda ne bi končali.
Zakaj v Afriki leto nikoli ni pravo
Kje igrati, kdaj igrati, že to je v Afriki vedno znova zalogaj. In 35. afriško prvenstvo je bilo prava premetanka. Začelo se je že pred leti, ko je afriška zveza Kamerunu zaradi zamud v pripravah odvzela prvenstvo, ki bi ga moral prirediti leta 2019. Na prošnjo, da bi organiziral naslednjega, so mu dali turnir leta 2021. Ker bi tega morala gostiti Slonokoščena obala, so njeno gostiteljstvo premaknili na leto 2023, prvotna organizatorka Gvineja pa naj bi dobila prvenstvo 2025. Potem pa so ji ga zaradi podobnih razlogov kot Kamerunu odvzeli in tako je turnir, ki bi moral imeti že leta 2015, a se mu je tedaj odpovedal zaradi strahu pred epidemijo ebole v Zahodni Afriki, naposled dobil Maroko.
In kaj je s temi datumi v Afriki, kaj je prvenstvo iz 2025. sploh počelo v letu 2026? Saj je bilo tudi prvenstvo 2023 leto pozneje. Hoteli so ga, tako kot so hoteli letošnjega, igrati v juniju in juliju "pravega" leta, da ne ni bilo neprestanega zimskega konflikta z evropskimi klubi, ki se v času svojih lig neradi odrečejo dobro plačanim asom. Pa so ga v januar in februar 2024. preložili zaradi prevročega poletja v Slonokoščeni obali. Tega iz poletja 2025 pa v minule tedne, ker si je Fifa lani omislila razširjeno svetovno prvenstvo klubov. Turnir vseeno ohrani uradno letnico zaradi sponzorskih razlogov, zadnjega pa so prvič igrali čez božič in ga vlekli v letošnji januar zaradi še ene težave. Pozneje ni šlo zaradi dveh dodatnih januarskih terminov Uefine lige prvakov.
Pobiralci žog in zmikavti brisač
Na 35. prvenstvu so se množile pritožbe. Selektor Malija, ki je v skupinskem delu turnirja uspel z domačini igrati neodločeno, je bil mnenja, da sodniki počnejo vse, da bi zmagal Maroko. Selektor Nigerije je podobno trdil po polfinalu, izgubljenem po enajstmetrovkah. Da je Maroko predviden za prvaka in da bo naredil vse za to, so trdile reprezentance, ki so bentile nad nastanitvijo, nad pogoji za treninge, nad delitvijo vstopnic ... Do takih absurdov je šlo, da so mladi pobiralci žog za golom kradli brisače vratarjem maroških tekmecev, še v finalu je bilo tako. Saj to je kot Argentina 1978, so se pridušali, namigovali na svetovno prvenstvo, ki ga je zaznamovalo prirejanje rezultatov, saj je argentinska vojaška hunta za propagando režima zahtevala domače slavje za vsako ceno.
To je kot Argentina 1978, so se pridušali, namigovali na SP, ki ga je zaznamovalo prirejanje rezultatov, saj je vojaška hunta za propagando režima zahtevala domače slavje
V Maroku pa se je kuhalo vse do finala v Rabatu, prestolnici ob atlantski obali. Tudi Maročani so, tako kot tekmeci Senegalci, lovili svoj drugi naslov afriških prvakov. Še bolj fanatično so si ga želeli, ne le zato, ker so bili doma, tudi zato, ker so prvega osvojili pred daljnega pol stoletja. Senegalski dotlej edini naslov je bil precej mlajši, star le štiri leta. V sodnikovem podaljšku rednega dela tekme je Senegal dosegel zadetek, a ga je sodnik iz Konga razveljavil zaradi domnevnega prekrška, ne da bi to šel preverit z VAR-om. Potem pa je na drugi strani padel Brahim Diaz, nogometaš velikega Reala. Nič. Zagnal je tako dramo, ki jo je 66 tisoč razjarjenih navijačev videlo na velikem ekranu in še s klopi Maroka so skakali na igrišče, da se je arbiter z zamudo odločil za VAR. In čisto za konec rednega dela tekme dosodili enajstmetrovko za gostitelje. Takrat je eksplodiralo.
Odšli in na igrišču pustili pogajalca
Po pripombah Senegala, da je dobil premalo vstopnic za finale, je politika obeh strani poudarjala bratstvo med državama, Maročani in Senegalci so drug drugemu peli hvalospeve. Odnosi med Marokom in Senegalom so cela desetletja političnega in gospodarskega sodelovanja in spoštovanja, kulturne in verske izmenjave, skupnih pogledov na regionalno in svetovno politiko. No, potem pa so se njuni nogometaši skorajda stepli. Navijači Senegala so vdirali na igrišče, metali predmete, policija jih je ustavljala, varnostnika so poškodovanega odnesli na nosilih.
Selektor Senegala Pape Thiaw je svojim nogometašem naročil, naj odidejo z igrišča, pri čemer ni bilo jasno, ali zaradi varnosti ali zaradi protesta nad enajstmetrovko. In so odšli, na igrišču pa osamljenega pustili svojega največjega zvezdnika. Kapetana. Sadio Mane je bil nekakšen mirovni pogajalec. Prvi finale velikega turnirja, ki se ne bi končal? To bi bila sramota za celo Afriko. "Čutili smo, da se nam godi krivica," je razlagal Pape Gueye, ki je pozneje odločil finale, a do tja še pridemo. "Pred tem je bil favl za nas, pa sodnik ni šel preverit VAR-a. Sadio nam je rekel, naj se vrnemo na igrišče, on nas je mobiliziral za nadaljevanje tekme."
Panenka za ... zgodovino?
Po dobrih desetih minutah prerekanja, prerivanja, incidentov je vendarle udarila pravica. Ali pa krivica, kakor hočete. Iz penala, ki ga najbrž ne bi smelo biti, je Brahim Diaz, ki je na strel čakal tako dolgo, da je bil že ohlajen in ne najbolj nared za nadaljevanje, ko se je policija še tolkla z izgredniki, grdo zgrešil. Tako divje se je boril za penal, pa ga tako jebivetrsko zapravil. Poskusil je s panenko, a je bil Edouard Mendy, bivši vratar Chelseaja, ki zdaj brani za savdski Al Ahli, pripravljen nanjo. Žogo je zlahka ujel. Pozor - je bilo za tem kaj več? Nobeden od Senegalcev se ni veselil. In Brahim se je obrnil, kot da se ni zgodilo nič. Je bil v ozadju džentlmenski dogovor, da se finale ne more končati tako?
Nobeden od Senegalcev se ni veselil. In Brahim se je obrnil, kot da se ni zgodilo nič. Je bil v ozadju džentlmenski dogovor?
Končal se je s sijajnim golom za Senegal, v 94. minuti ga je zabil Pape Gueye, nogometaš španskega Villarreala. Je Brahim izdajalec? Se je finale končal na pravi način? Sledi preiskava vseh dogodkov? Je senegalska taktika nevarna za nogomet? Bodo poslej vsi, ko jim kaj ne bo všeč, zapuščali igrišče? "Precej časa je minilo, preden je Brahim lahko izvedel penal, in to ga je zmotilo," je prvega strelca turnirja s petimi goli branil njegov selektor Walid Regragui: "Kar je storil selektor Senegala, je sramota za Afriko. Zdaj je prvak in lahko govori, kar hoče, a dejstvo je, da so finale ustavili za več kot deset minut. To ni opravičilo za Brahima, da je tako streljal. Ampak ko selektor svoje nogometaše nagovori, da gredo z igrišča, ko nas že pred tekmo obtožuje nešportne taktike, je to žalosten dan za Afriko."
Težave pa gredo naprej
In tako je veliki junak postal Sadio Mane. Bivši as Liverpoola, za katerega je igral v obdobju 2016-2022, bil ob prestopu iz Southamptona v Liverpool za 41,2 milijona evrov odškodnine takrat najdražji nogometaš Afrike (zdaj je to Nicolas Pepe iz Slonokoščene obale, za katerega je Arsenal leta 2019 Lillu plačal 80 milijonov), z redsi postal zmagovalec lige prvakov 2019 in jim pomagal prekiniti 30-letno domačo sušo, ko je v sezoni 2019/20 z Liverpoolom osvojil premier ligo. Že leta 2022, takrat je v finalu zadel zadnjo enajstmetrovko, je bil izbran za najboljšega igralca afriškega prvenstva. To trofejo je pobral tudi tokrat. Mane, zdaj igralec savdskega kluba Al Nassr skupaj s takimi asi, kot sta Portugalca Cristiano Ronaldo in Joao Felix ali pa Hrvat Marcelo Brozović, filantrop, ki precej denarja za šole in zdravstvo daje lokalnim skupnostim v domovini, ni le začel akcije za zmagoviti gol. Kdo ve, ali bi se njegovo moštvo sploh vrnilo na igrišče, če ga ne bi prepričal on.
Poletno svetovno prvenstvo bo zanj zadnje, se je odločil pri 34 letih. Kaj vse pa bo prinesel naslednji afriški pokal narodov, ker v Afriki nikoli ni dolgčas, pa si nihče ne upa niti pomisliti. Leta 2027 naj bi ga igrali v Keniji, Tanzaniji in Ugandi. Če se do takrat spet ne zaplete. Dan pred začetkom turnirja v Maroku so v Afriki sklenili, da bo to zadnje prvenstvo, ki ga bodo igrali na dve leti, potem preidejo na štiriletni cikel. Toda CAF, afriška nogometna zveza, je obtožena, da se pri tem ni posvetovala z vsemi 54 državami, ki tvorijo afriško nogometno federacijo, da je odločitev sprejel le ožji izvršni odbor. Zadeva zna končati na sodišču in vrstijo se opozorila, kaj bi turnir na štiri leta pomenil za Afriko, ki ji je pokal narodov največji vir nogometnega zaslužka, ta pa se potem vsaj deloma prelije v nogometne zveze držav. Zakaj potem takšna odločitev? Hja, ta nadvse ustreza evropskim klubom, ki bi tako bolj poredko morali oddati svoje dragocene afriške nogometaše. In Fifi, ki ji v želji po čim večjem klubskem svetovnem prvenstvu tudi ni do bienalne konkurence.
