(TEMA) Medsosedski odnosi v "novem svetu": Več vragovja kot sosedstva?

Pod pokroviteljstvom Blejskega strateškega foruma (BSF) in ob sodelovanju Fakultete za družbene vede (FDV) so v Ljubljani pripravili izjemno dobro obiskano okroglo mizo s prešernovskim naslovom Ne vrag, le sosed bo mejak!. Zavoljo povečanega zanimanja so celo morali prireditev na fakulteti preseliti v največjo dvorano, med poslušalci pa je bilo tudi kar precej predstavnikov tujih veleposlaništev v Sloveniji.

Razpravo o izzivih slovenskega sosedstva je vodil dr. Boštjan Udovič iz Centra za diplomatske, mednarodnoekonomske in pravne študije FDV. Gostje panela so bili upokojeni veleposlanik Bojan Grobovšek, ki je služboval v Poljski, Švici in Argentini, v času slovenskega osamosvajanja pa je bil novinar oziroma dopisnik RTV Ljubljana in časnika Dela z Dunaja, pa dolgoletna kolumnistka časopisa Delo Saša Vidmajer in evropski poslanec Matjaž Nemec (S&D/SD), ki je v Strasbourgu že drugi mandat, ter nekdanji, pravzaprav dvakratni, veleposlanik v Avstriji Aleksander Geržina, tudi sodelavec pri BSF, ki je največja vsakoletna mednarodna konferenca na območju srednje in jugovzhodne Evrope in jo pripravi slovenska diplomacija. Uvodno besedo je prispevala Neva Grašič, državna sekretarka na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve.

Sosedstvo kot ključna prioriteta

Državna sekretarka je potrdila, da so tesni odnosi s sosedami "temeljni strateški interes Slovenije in njena ključna zunanjepolitična prioriteta": "S štirimi sosedami si delimo članstvo v Evropski uniji in Natu pa schengenski sporazum in - razen z Madžarsko - tudi območje evra." Poleg tesnega gospodarskega sodelovanja, sploh v turizmu, pa v kulturi in v različnih izmenjavah je omenila še varnostni interes, kjer s sosedami Slovenija največ sodeluje na območju Zahodnega Balkana.

Že Neva Grašič je razpravo umestila v sedanji čas, ko se "soočamo s prelomnimi dogodki za mednarodno skupnost, ko se podira njen pravni red, ko so na preizkušnji dosedanje partnerske in zavezniške vezi, multilateralizem nasploh in tudi bilaterala". "S sosedi delimo enake sanje, a imamo neenake strahove, ki se sprožajo na različne načine in ob poljubnih časih," je dodala. Za premagovanje predsodkov je Grašičeva navedla vrsto čisto praktičnih projektov, ki jih Slovenija razvija s sosedami: od nedavne Evropske prestolnice kulture v obeh Goricah do medvladnega sporazuma s Hrvaško o gradnji oziroma obnovi kar 23 mostov na meji med državama pa do večjih povezav različnih služb, od zdravstvenih, reševalnih do civilne zaščite z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. In seveda je tudi poudarila ustavno slovensko zavezo za skrb za manjšine v vseh naših sosedah.

Majhne države v velikih nevarnostih

Že prva razpravljavka Saša Vidmajer je okroglo mizo zasukala v drugačno smer z ugotovitvijo, da se je "Slovenija v zadnjem času ukvarjala s svojim nestalnim članstvom v Varnostnem svetu OZN, za sosedske odnose, ki so merilo zunanjepolitične uspešnosti, pa ni imela časa. Časi pa so takšni, da na majhne države preži vse več velikih nevarnosti, saj kadar se spreminja mednarodni red, države izginjajo." Opozorila je, da Italija še zmeraj s fiduciarnega računa ni dvignila odškodnin za istrske begunce, da Avstrija naše manjšine ne ščiti, kot bi jo morala po ADP. Te pa Slovenija niti še do danes ni notificirala in Avstrija "ve, da je ne bo nikoli". "Hrvaška ne priznava arbitraže o meji, o Madžarski, ki je v Sloveniji velika investitorka, pa praktično ne vemo nič," je bila kritična.

V podkrepitev svojih tez je omenila italijanski revizionizem pod na videz "ukročeno postfašistično premierko Giorgio Meloni" in dejstvo, da politiki Furlanije - Julijske krajine že "neprijetno" tarnajo, da jim Osimski sporazumi niso "pridobili ničesar". "In Avstrija ima do Slovenije neskončno velik dolg, saj med drugo svetovno vojno ni bila zgolj žrtev, pač pa tudi sostorilka. Toda Slovenija se do nje vede z velikim rešpektom. Na Madžarsko je Slovenija dolgo gledala vzvišeno, a je ta država postala članica Nata prej in je tudi postala samozavestnejša in močnejša." Ocenila je, da ni bil dober znak, ko sta Slovenija in Hrvaška za ureditev svoje meje potrebovali pomoč tretjega z arbitražo. "Nekorektna komunikacija slovenskih agentov pa je Hrvaški dala izgovor, da razsodbe arbitraže, ki ji ni ustrezala, preprosto ne prizna in vprašanje ostaja nerešeno."

Od kalimerovstva do megalomanstva

Matjaž Nemec je opozoril, da je v skoraj vseh naših sosedah na vladi desno desna garnitura: "Le za las so se ji izognili v Avstriji, hrvaški premier Andrej Plenković pa se kot tak ne dojema zgolj spričo tega, ker kot član EPP (Evropske ljudske stranke) v bruseljskih krogih kotira visoko." Povedal je, da je kot evropski poslanec s kolegi večkrat identificiral škodljive pojave in odreagiral nanje, recimo na obujanje fašizma, ko je šlo za tako imenovane množične rimske pozdrave v Italiji. Povedal je, da se v Evropskem parlamentu zavedajo krize multilateralizma v svetu in da so o ameriških grožnjah Grenlandiji imeli dolgo razpravo: "Vendar menim, da je to za Evropsko unijo tudi priložnost, namreč da postane alternativa avtoritarizmom."

Bojan Grobovšek je spomnil, da je nekoč Jugoslavija za mejo imela kar nekaj velikih podjetij in celo banko: "Tega ni več, saj smo po večini to sami uničili." Postavil je nekaj izzivalnih tez: "Recimo, kaj bi Slovenci rekli, če bi Hrvati pri nas imeli več kot sto tisoč počitniških nepremičnin? Bi to imeli za okupacijo? Večkrat smo Slovenci preobčutljivi, čeprav nismo samo mi česa izgubili, pač pa smo tudi kaj pridobili. Denimo obalna mesta. In nekaj tisoč fašistov z iztegnjeno roko še zdaleč ni vseh 65 milijonov prebivalcev zahodne sosede. Avstrijcem pa bi Slovenija morala večkrat povedati, da so se pri njih koroški Slovenci oboroženo uprli nacizmu. Zavoljo tega odpora je Avstrija po vojni ostala cela. Na žalost pa marsikdo v Sloveniji partizanov več ne mara. Hrvatom bi lahko sporočili, kdaj se bomo lotili sodobne cestne povezave od Postojne do njene meje." Grobovšek je menil, da se Slovenija suče od kalimerovstva do megalomanstva, bilo bi pa bolje, če bi gojila "zdravo samozavest".

Aleksander Geržina je menil, da je "slovensko sosedstvo z Dunaja videti specifično, saj njegovo dinamiko v mnogočem še določa zgodovina s težkimi izkušnjami". 35 let samostojne Slovenije je razdelil na dve fazi. "V času osamosvojitve smo s sosedi dobro sodelovali, ob vključevanju v Evropsko unijo pa sta naše članstvo Italija in Avstrija začeli pogojevati. Tako je z Italijo prišlo do španskega kompromisa, po katerem smo morali celo spremeniti ustavo. Avstrija je dosegla zaprtje naših brezcarinskih prodajaln na meji in ves čas opletala z Avnojem. Menili smo, da bomo vsa ta vprašanja reševali lažje, ko bomo članica EU. Nekaj smo jih rešili, vseh pa ne." Tudi Geržina je opozoril na "erozijo mednarodnega prava, ki pod vprašaj postavlja mednarodne sporazume: "Strateška presenečenja, kakršno je denimo z Grenlandijo, so tudi tukaj možna."

Odnosi niso slabi, a bi lahko bili boljši

Razprava je bila precej izčrpna in je prinesla tudi marsikatero dobro zamisel za prihodnost slovenskih odnosov s sosedi, da ne bi vili rok zgolj nad vragi oziroma vragovju. Matjaž Nemec je povedal, da v Evropskem parlamentu kani kolegom pokloniti poročilo mešane zgodovinsko-kulturne komisije, ki je prečesala in pojasnila odnose med Slovenci in Italijani v burni preteklosti, pa jo uradna italijanska politika ignorira. Marsikdo je ob tem v razpravi obžaloval, da so nekatere sosede za slovensko osamosvojitev navijale zgolj zato, da je za mejo večjo Jugoslavijo nadomestila precej manjša Slovenija.

Grobovšek je menil, da se Hrvaške sicer ne bo dalo prisiliti v spoštovanje arbitraže, "vendar smemo biti potrpežljivi". Geržina je priznal, da sprva "osebno nisem bil navdušen nad slovensko notifikacijo ADP, ker da nam bi to morda škodilo: a po izčrpnih pogovorih s strokovnjaki jo zdaj podpiram, saj moraš biti del pogodbe, če se želiš nanjo sklicevati."

V razpravi je nekdanji veleposlanik Božo Cerar poudaril: "Odnosi s sosedi niso slabi, bi pa lahko bili boljši, kajti prav ti odnosi so zmeraj naša prva obrambna linija." Dejan Verčič pa je debato še dodatno razplamtel z vprašanjem, ali se EU obeta nadaljevanje sedanjega mučenja same s sabo, ali njena poglobitev, ali pa njen razpad. Odgovori, ki jih je dobil, so bili v smislu, da poglobitve še ne bo, sedanje fragmentiranje EU pa res poraja zaskrbljena vprašanja o njenem razsulu. Nemec je vseeno menil, da bi bila federalizacija še zmeraj mogoča ob določenih reformah, morda celo z dvema domovoma Evropskega parlamenta. Optimizem mu vliva dejstvo, da vključitev v EU vse bolj znova zanima tudi Islandijo in Norveško.

Sabina Lange je svetovala, naj Slovenija vloži še več naporov v javno diplomacijo, v človeške medsebojne vezi čez mejo, v izmenjave in gostovanja. Podobno sta menila tudi koroški Slovenec Felix Wieser, ki se je zavzel za več komunikacijske pretočnosti in medsebojne obveščenosti, ter diplomatka Darja Bavdaž Kuret, ki je sklenila, da v času geostrateških sprememb "ne smemo stopicati na mestu".

Dr. Boštjan Udovič je v kratkem rezimeju povzel, da bi Slovenija v odnosih s sosedami morala biti načelna, vendar tudi pragmatična. Predvsem pa: "Naši odnosi s sosedstvom bodo močni le toliko, kolikor bomo močni doma."