(ŠESTI DAN) Pogled v ogledalo, nato pa v 2026!

To je Trumpov svet, v katerem živimo. V 2025. se je končal stari red, ameriški predsednik je razbil desetletja stare norme in institucionalne okvirje, je podčrtala odgovorna urednica tednika The Economist Zanny Minton Beddoes v uvodniku odlične izdaje, kjer cenjeni britanski medij prognozira, predvsem pa analizira, kaj vse se kani dogajati 2026. Dobra vest je, da se nismo pobili z jedrskim orožjem, je zapisal Željko Trkanjec v zadnji številki Globusa. Hrvaški tednik je na predbožični dan po 35 letih izšel še zadnjič, tako so sklenili po temeljiti analizi tržišča in poslovnih okoliščin, so sporočili iz založnika, skupine Hanza Media, ki sicer izdaja Jutarnji list. Naj počiva v miru? Svet, ki smo ga poznali, umira. Mediji, ki so se nekoč zdeli trdni branik demokratičnih pridobitev, niso ušli "novi realnosti" časa, ki je ciničen, surov, vulgaren, neprizanesljiv in brutalen v mnogih odtenkih in konturah. 

Samoprevara, da bo vse še okej, se je najbrž naposled končala; leto 2026 bo še izčistilo nastavke nove epohe. Že marca je nemški inštitut V-Dem objavil: prvič po 20 letih so avtokratske države prehitele število demokratičnih. Danes je na svetu 91 avtokratičnih držav in 88 demokratičnih držav. Podatek, ob katerem pa se ni nihče več posebej zdrznil. Alarmi so molčali. To je le popis stanja, fakti bruti svetovnega kurza. Dalje: val ne usiha. Le še 12 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v liberalni demokraciji. Človekove pravice, vladavina prava in demokratične pridobitve so marsikje žrtvovane na oltarju nove geopolitike, že prej so bile prestreljene s prepričanjem o njihovi skoraj samoumevnosti, ki se je izkazala za uničujočo. Demokracijo so marsikje začeli uničevati demokrati. Niso je porušili udari, ampak dolgoletni notranji procesi. Za apatijo in brezbrižen odnos do modela odprte, strpne, s pravili regulirane družbe smo (so)krivi. Demokracija nizke intenzivnosti, kjer je padala volilna udeležba, kjer smo mižali ob vrnitvi antidemokratičnih sil in nemo opazovali rušenje javnih sistemov pod macolo korporativnih interesov, kjer je kakovost javne razprave in raven diskurza padala strmo, v lege sovražnega govora, je postala idealno okolje za radikalizacijo. Politika se je (s)krčila na tehnokracijo, strankokracijo "naših" in lojalnih, na upravljanje brez vizij(e), konflikta idej in odgovorov na družbenopolitične odklone. Sanitarni kordoni, ki so demokrate ločili od ekstremistov, so se samoukinili. Populizem je postal forma mentis. Avtokrati niso prišli s tanki, ampak z napovedjo, da bodo spet naredili red, pospešili odločanje in zagotovili učinkovitost. Neoliberalni kapitalizem nima nič proti, jasno. Demokracije često ne znajo več utemeljiti svojega smisla, zapletajo se v lastna protislovja, neskončne postopke, polarizacije in strahove.

Leto 2025 je normaliziralo vojno, mednarodno pravo se uporablja selektivno in/ali se ignorira. Evropska unija je v tem spreminjajočem se svetu, ki mu vladajo trumpi, xijinpingi in putini, vsak s svojimi specifikami, postajala geopolitični pritlikavec. Vojna v Ukrajini, trajni kaos na Bližnjem vzhodu, migracijski pritiski, gospodarsko zaostajanje, razkroj socialne države in drugi notranji razkoli so pokazali, da EU nima več drže, poguma, da brani lastne vrednote. Temelje. Odgovori EU na nove okoliščine so fragmentarni, pogosto perverzno pragmatični in dvolični. Bankrot verodostojnosti, zaupanja. Ameriška zunanjepolitična strategija, ki je potrdila njeno transakcijsko, instrumentalno naravo, je EU degradirala na raven stroška. EU ni več partner. Prodor skrajne desnice in populizma je zunaj cone anomalij, postal je namreč odgovor na praznino, ki se je začela večati zaradi brezidejne in vase zaverovane EU-politične elite. Ta ne odgovori na najbolj neizprosne diskvalifikacije, ki jih je slišati ali iz Washingtona ali iz Moskve, ampak nekje v kotu čaka, da bo minilo. In bodo liderji trumpovsko-putinovskega formata morda odšli. A nove svetovne ureditve ne oblikujejo več diplomati, politiki, mednarodni odbori ali tajne službe, temveč poslovneži z zvezami s svetovnimi voditelji, v Wall Street Journal poantira urednica Emma Tucker. ZDA, hegemon v umiku, gleda nase, išče koristi, umika se odgovornosti. Kitajska se utrjuje kot potrpežljiva alternativa, ki ne izvaža revolucije, ampak model avtoritarnega kapitalizma, ki je tehnološko vse bolj superioren, dolgoročno načrtovan in nadzorovan. Državam globalnega juga ne pridiga o demokraciji, pač pa deli kredite in gradi infrastrukturo. V svetu iztirjenih moralnih kompasov, kjer je (ne)učinkovitost merilo, postaja to vse bolj pomembno.   

V viharjih slovenska država še stoji in deluje. A kako? Smo v nevarnem vakuumu. 35 let državnosti je kratka doba, a obenem dovolj dolga, da bi morala doseči določeno zrelost. Demokracija, priborjena v osamosvojitveni vojni, ne bi smela kazati znakov akutne utrujenosti in odsotnosti notranje mobilizacijske energije. Smo v eroziji, ki napovedujejo zlome. Državni podsistemi, ki bi jih morali umno preoblikovati, modernizirati in prilagoditi, delajo na pogon stihije, institucije, ki predstavljajo imunski sistem, so na udaru. Zaupanje v družbi je nizko, stanje politične in družbene razprave močno osiromašeno. Zgodbe nouveau rich, zmagovalcev naslednjih etap tranzicije, v katerih je znanje vse manj vredno, zakriva novo družbeno razslojevanje. Razvojnega koncepta ne znamo oblikovati v širšem družbenem dogovoru, a niti EU nima več statusa idealiziranega korektiva za naše notranje težave in razprtije.  

Ne, nismo pesimistični, a tudi naivni (ne več). Čas je, da (se) pogledamo v ogledalo. V demokratičnih državah se bomo morali odločiti, ali bo demokracija spet projekt z jasnimi cilji, zavezami, vrednotami, sposobnostjo odločanja in ne predvsem administracija, upravljanje kriz, ki stresejo temelje vedno znova. Če so nekatere iluzije vmes dokončno padle, bi bilo dobro, da začnemo v 2026. živeti brez njih in ukrepati.

Srečno.