V primerjavi z ogromnimi ruskimi jedrskimi podmornicami deluje švedska podmornica razreda A26 skoraj skromno. Dolga je zgolj 66 metrov, vendar tisto, kar ji manjka v velikosti, nadoknadi z izjemno sposobnostjo prikrivanja in naprednimi možnostmi nadzora. Plovilo, ki ga gradi podjetje Saab, je opremljeno s posebnim portalom na premcu, ki omogoča pošiljanje podvodnih dronov, senzorjev ali potapljačev na morsko dno.
Prav te lastnosti jo delajo idealno za motne in plitve vode Baltskega morja, pa tudi za vse bolj izrazito "hladno vojno", ki se tam odvija pod morsko gladino. Takšna je vsaj ocena Poljske, ki se je konec novembra odločila za nakup treh tovrstnih podmornic v vrednosti približno 2,8 milijarde dolarjev. Za države, kot je Poljska, je nadzor nad Baltskim morjem postal vprašanje nacionalne varnosti prvega reda, poroča britanski The Economist.
Morsko dno Baltika je namreč prepredeno s ključno energetsko in komunikacijsko infrastrukturo. Tam potekajo plinovod Balticconnector med Finsko in Estonijo, Baltic Pipe med Norveško in Poljsko, številni podmorski električni in telekomunikacijski kabli ter terminali za utekočinjeni zemeljski plin (LNG). Deset terminalov že deluje, dva pa sta še v gradnji. Ker so Estonija, Latvija in Litva letos izključile svoje elektroenergetske sisteme iz ruskega omrežja, je njihova povezava z evropskim omrežjem v veliki meri odvisna prav od podmorskih kablov.
Nevidna grožnja pod gladino
Na papirju položaj zveze Nato v Baltskem morju še nikoli ni bil močnejši. Od devetih obalnih držav so vse, z izjemo Rusije, članice zavezništva. Kljub tej strateški prednosti pa ima Moskva sredstva za povzročanje resnih motenj. Od leta 2023 je bilo zabeleženih vsaj enajst sumljivih incidentov sabotaže infrastrukture na Baltiku. Ti dogodki so pogosto povezani s tankerji, ki jih Moskva uporablja za izogibanje zahodnim sankcijam, kar je znano kot t. i. "flota v senci".
Najresnejši incidenti, kot sta poškodba plinovoda Balticconnector in energetskega kabla med Finsko in Estonijo, so bili verjetno povzročeni z vlečenjem ladijskih sider po morskem dnu, popravila pa so trajala več mesecev. Poleg tega obstajajo indici o aktivnostih nad gladino. Septembra so nad danskimi letališči opazili drone, za katere se sumi, da so bili izstreljeni z ladij, povezanih z Rusijo. Podobni incidenti so bili prijavljeni tudi v Franciji in Nemčiji.
Takšni hibridni napadi omogočajo Moskvi, da zanika odgovornost, hkrati pa preizkuša pripravljenost Nata in meje tolerance posameznih članic. Vendar Rusija deluje vse bolj odkrito. Danska vojaška obveščevalna služba je objavila, da so ruske vojaške ladje oktobra usmerile orožje proti danskim ladjam in helikopterjem ter simulirale trčenje na morju.
Težave pri nadzoru in visoki stroški
V prihodnosti bo potencialnih tarč še več. Nemčija, Danska, Švedska in Finska gradijo nove vetrne elektrarne na Baltiku, Poljska pa je še posebej izpostavljena, saj uvaža skoraj polovico svoje energije prek baltskih pristanišč in plinovodov. Do leta 2040 namerava Varšava vložiti več kot 100 milijard dolarjev v vetrne elektrarne na morju in terminale LNG. Prva poljska jedrska elektrarna, katere odprtje je predvideno za leto 2036, se bo nahajala manj kot dva kilometra od obale.
Težava je v tem, da je zaščita podvodnega sveta izjemno zahtevna. Medtem ko se zračni prostor in ladje lahko spremljajo z radarji in sateliti, je dogajanje pod gladino veliko težje nadzorovati. Baltsko morje je dodatno zapleteno zaradi plitvega in razgibanega dna, gostega prometa ter sprememb v slanosti vode, ki motijo delovanje sonarjev. Nove tehnologije, od hidroakustičnih senzorjev do podmornic, kot je A26, naj bi zapolnile nekatere vrzeli, vendar bo vzpostavitev integriranega sistema nadzora trajala leta.
Projekti medtem zamujajo. Švedska bo svoje prve podmornice A26 prejela šele leta 2031, Poljska, katere mornarica ima trenutno le eno zastarelo sovjetsko podmornico, pa bo na nove čakala do tridesetih let tega stoletja. Kljub temu so stroški zaščite bistveno nižji od stroškov posledic napada. Po podatkih analitičnega centra RAND dnevni stroški popravila podvodnega telekomunikacijskega kabla znašajo okoli 24 milijonov evrov, naftovoda 36 milijonov, plinovoda pa kar 75 milijonov evrov, pri čemer se izgube zaradi prekinjene dobave in povezljivosti merijo v mesecih. V tej luči naložba v nekaj podmornic ne deluje več kot luksuz, temveč kot nujna zavarovalna polica.
