Petega avgusta bo ob lunino površje treščila odslužena stopnja rakete Falcon 9. Trčenje bo predvidoma ustvarilo nov krater, kratek svetlobni blisk in več kilometrov visok oblak prahu. Ker znanstveniki natančno poznajo maso, hitrost in smer predmeta, jim ta dogodek ponuja edinstveno priložnost za preučevanje luninega površja in preverjanje obstoječih modelov trčenj v vesolju.
Predmet nosi oznako 2025-010D in izvira iz januarske izstrelitve, ko je raketa v vesolje ponesla pristajalna modula podjetij Firefly in ispace. Po končani nalogi zgornja stopnja rakete ni imela dovolj goriva za vrnitev na Zemljo ali pot v globoko vesolje, zato je ostala v visoki orbiti, ki se križa z lunino.
Kot poroča spletni portal The Brighter Side of News, izračuni kažejo, da bo raketa ob 8.35 po srednjeevropskem času trčila v bližini kraterja Einstein na tisti strani Lune, ki jo vidimo z Zemlje. Raketna stopnja v dolžino meri dvanajst metrov, v širino štiri metre in tehta približno štiri tisoč kilogramov. Ob površje bo udarila s hitrostjo skoraj devet tisoč kilometrov na uro pod kotom 34 stopinj.
Kaj se bo zgodilo ob udarcu?
Raketa Falcon 9 predstavlja večinoma votlo kovinsko strukturo, kar jo močno loči od gostih asteroidov. Znanstveniki pričakujejo, da se bo ob trku zmečkala in pri tem izkopala ogromno materiala. Modeli napovedujejo nastanek kraterja, ki bo širok od 20 do 30 metrov in globok okoli pet metrov. Znanstveniki ne izključujejo niti nastanka dvojnega kraterja, kakršnega je leta 2022 na temni strani Lune pustila kitajska raketa Chang'e 5, saj bi predmet lahko razpadel tik pred udarcem.
Raziskovalci so s pomočjo programske opreme HOSS simulirali dogodek in ocenili, da bo udarec v zrak vrgel več kot milijon kilogramov luninega prahu in kamenja. To predstavlja skoraj dvestokratnik mase same rakete. Večina izkopanega materiala bo padla nazaj na površje v nekaj sekundah in pri tem ustvarila manjše sekundarne kraterje. Manjši delci pa lahko poletijo več kilometrov visoko in v vakuumu ostanejo v zraku tudi do deset minut.
Izzivi pri opazovanju in znanstveni pomen
Ta dvignjeni prah predstavlja najboljšo tarčo za astronome. Sončna svetloba, ki se bo odbijala od drobnih delcev, bi lahko omogočila opazovanje z Zemlje, čeprav bo Luna takrat 56-odstotno osvetljena. Sam krater bo premajhen, da bi ga astronomi lahko neposredno videli skozi teleskope na Zemlji, zato bodo znanstveniki uporabili Nasino sondo Lunar Reconnaissance Orbiter in korejski satelit Pathfinder Lunar Orbiter. Slednji bo letel nekaj kilometrov stran od rakete le dve minuti pred trkom. Obe plovili bosta fotografirali površje pred udarcem in po njem.
Največji izziv predstavlja opazovanje svetlobnega bliska. Ta bo trajal manj kot sekundo, pri čemer na osvetljeni strani Lune znanstveniki doslej še niso zaznali nobenega naravnega ali umetnega bliska. Svetlost ostaja velika neznanka, saj bo močno odvisna od tega, ali bo raketa zadela mehak prah ali trdo kamnino. Kljub temu umetna trčenja na Luni prinašajo veliko znanstveno vrednost. Ker raziskovalci natančno poznajo lastnosti rakete, lahko dogodek uporabijo za izboljšanje svojih modelov trčenj. Hkrati ta dogodek opozarja na vse večjo težavo z vesoljskimi smetmi v prostoru med Zemljo in Luno. Z naraščanjem človeške prisotnosti na Luni postaja natančno spremljanje teh predmetov ključno za varnost prihodnjih astronavtov in lunine infrastrukture.
