Strategija Teherana je jasna: izstreljevati brezpilotne letalnike in rakete, presekati ključne energetske poti in dovolj močno zamajati globalne trge, da bi s tem prisilili Washington, da prvi popusti.
Navkljub šoku zaradi ameriško-izraelskih napadov in izgubi ključnih ljudi ima Iranska revolucionarna garda (IRGC), ki je glavni branilec islamske republike, še vedno čvrst nadzor in upravlja z bojiščem, izvaja vnaprej pripravljene načrte za izredne razmere in diktira strategijo ter cilje vojne, poroča agencija Reuters.
Gre za obstanek
IRGC je imel po atentatu na vrhovnega voditelja ajatolo Alija Hameneja glavno vlogo pri imenovanju Modžtabe Hameneja za njegovega naslednika. "To je za njih boj za obstanek, totalna vojna," je povedal Fawaz Gerges z britanske šole London School of Economics. "Verjamejo, da je pod vprašajem njihov obstoj. Pripravljeni so streho zrušiti vsem na glavo," je dodal.
Višji sodelavec na Inštitutu za Bližnji vzhod in strokovnjak za iransko zunanjo politiko Alex Vatanka pa je povedal: "Oni so kot ranjena zver - poškodovani, zato pa najbolj nevarni."
Takšna miselnost totalne vojne stoji za iranskimi stopnjevanimi napadi v Zalivu. Tarča so energetska vozlišča od Katarja do Savdske Arabije. S tem se želi doseči maksimalno gospodarsko škodo sosednjim državam, Evropi in ZDA, hkrati pa bi s tem dali na preizkušnjo tudi politično voljo Washingtona.
Ameriški predsednik Donald Trump je v ponedeljek republikanskim predstavnikom povedal, da se bo vojna nadaljevala, dokler ne bo Iran "popolnoma in odločno poražen". Ob tem pa je napovedal, da bo to že kmalu. Dodal je, da po končanju ameriške vojaške operacije Teheran še dolgo ne bo imel nobenega orožja proti ZDA, Izraelu in ameriškim zaveznikom.
Vojna izčrpavanja
Iranski viri trdijo, da so vse skupaj predvidevali že precej prej, preden se je pred 11 dnevi vojna začela. Iranski strategi so predvideli, da je spopad z Washingtonom in Izraelom neizbežen, in so zato pripravili večslojno strategijo, ki jo koordinirajo prek številnih vojaških mrež in posredniških sil.
Zdaj Iran, ki veliko ne more izgubiti, izvaja ta načrt in spreminja spopad v vojno izčrpavanja s ciljem, da politično in gospodarsko izčrpa nasprotnika. Posledice so vidne tudi že v samem Iranu.
Seznanjeni z razmerami pravijo, da izvolitev Modžtabe Hameneja za vrhovnega voditelja dokazuje dominacijo IRGC-ja pri odločanju. Vrhovni voditelj ima le naziv, prihodnost Irana in tudi sama avtoriteta klerikalnega vrha pa sta odvisni od tega, ali lahko IRGC prebrodi nevihto, ki se je začela z ameriško-izraelskim vojaškim napadom.
Kako dolgo?
Višji sodelavec think tanka Carnegie Middle East Centre Mohannad Hage Ali meni, da je ključna neznanka v vojni, kako dolgo lahko IRGC vzdržuje svojo raketno kampanjo, ki predstavlja okostje njegove strategije. Ameriški uradniki trdijo, da je velik del iranskega arzenala že uničen, regionalni viri pa pravijo, da Teheran lahko še vedno razpolaga z več kot polovico svojih predvojnih zalog.
Če se ta ocena izkaže za pravilno, bi lahko Iran še nekaj tednov izstreljeval rakete, to pa je časovni okvir, ki bi se lahko izkazal za ključnega v času, ko v tujini raste gospodarski pritisk na Washington.
Doseg IRGC-ja se razteza tudi daleč izven bojišča, saj spreminja tudi vsakdanje življenje. Eden izmed opazovalcev stanja v Iranu je pojasnil, da se blago, ki je nekoč več tednov čakalo v pristaniščih, zdaj carini takoj, birokracijo pa urejajo pozneje.
Obratni učinek
Uradniki so to opisali kot pripravo na vojno gospodarstvo, s čimer se pod pritiskom zagotavlja nemoteno gibanje oskrbnih verig. Istočasno se krepi tudi nadzor IRGC-ja nad državo in potrjuje kontinuiteta oblasti. Ključna je tudi notranja stabilnost. Opazovalci in kontakti znotraj Irana za pravijo, da v Iranu ni nobenih znakov protestov, pobegov elite ali razpok v vladajočih strukturah.
Vir iz Teherana je povedal, da mesto živi navkljub bombardiranju. "Okna se tresejo ponoči in podnevi," je povedala oseba in nadaljevala: "Vendar pa življenje teče naprej." Trgovine in banke so odprte, zaloge so dostopne in večina prebivalcev glavnega mesta ni zapustila.
Napadi imajo morda sicer tudi nasprotni učinek, kakršnega sta si želela Washington in Izrael, je ocenil vir. Navkljub dolgoletnemu nezadovoljstvu z vlado se v času, ko napadi ciljajo infrastrukturo, širi val nacionalne enotnosti. Odprto se govori tudi o možnosti notranjih uporov.
"Ljudje niso pripravljeni na razpad Irana," je povedal vir. To za zdaj morda daje čas državnemu vodstvu. "Ne vem pa, če bo režim dolgoročno preživel. Vendar se v naslednjih nekaj tednih zagotovo ne bo zrušil," je dodal.
Kdo bo popustil prvi?
Za stratege na obeh straneh vojna poteka na dveh vzporednih testih vzdržljivosti. Prvo vprašanje je, ali lahko Iran še naprej izstreljuje rakete, drugo pa, ali lahko ZDA in Izrael preneseta gospodarski, vojaški in politični strošek vojne.
"Veliko vprašanje je, kdo bo prvi popustil v tej totalni vojni. Donald Trump ali iransko vodstvo?" je povedal Gerges. Z naraščanjem cen energentov in širjenjem finančnih težav na gospodarstva zahodnih držav si Teheran obeta, da bo naraščajoč pritisk prisilil ZDA k umiku.
Obstanek kot zmaga
Zgodnji znaki kažejo, da je učinke že mogoče občutiti. Cene nafte rastejo, povečujejo se stroški plina, vse več je tudi političnega negodovanja v Washingtonu, saj gospodarske posledice sovpadajo z novembrskimi vmesnimi volitvami.
Pod takšnim pritiskom bi Trump po mnenju Gergesa na koncu moral poiskati izhod z razglasitvijo zmage, kot uspehe vojne pa navesti uboj iranskega vrhovnega voditelja in uničenje iranskih jedrskih in raketnih kapacitet ter ključne infrastrukture. Po drugi strani bi za Teheran že sam obstanek predstavljal zmago.
Tudi če bo večji del njegove strateške infrastrukture uničen, bi iransko vodstvo lahko triumfiralo, ker je preživelo napad ene izmed največjih vojaških sil v zgodovini. Iran bo verjetno po koncu spopadov ranjen, a bi lahko bil vseeno enako nevaren, morda celo nepredvidljiv.
