Konec nekega obdobja. Ampak bolje bi bilo, ko bi rekli, da je konec nekega imperija. To je bil v Italiji Fiat dolga leta po drugi svetovni vojni. Z izumom fiata 600, fička, je postal evropska ekonomska velesila, svoje tovarne je gradil v nekdanji Jugoslaviji, na Poljskem in v Sovjetski zvezi. Potem se je trg spreminjal, ljudje so želeli večje in hitrejše avtomobile, Italijane so prehiteli Nemci, Francozi, Angleži, Švedi. Globalizacija je naredila svoje, danes znamka Fiat dejansko ne obstaja več.
Velikih 254 milijonov evrov minusa je Juventus pridelal samo v minuli sezoni
V času, ko je Fiat vodil Gianni Agnelli, je bil to res imperij. V Torinu je imel polno oblast, lastništvo lokalnega časopisa La Stampa in tudi lastništvo nogometne ekipe Juventus. Doslej najuspešnejše ekipe v zgodovini italijanskega nogometa, 35-krat je bil državni prvak od leta 1897 do danes. Še pred dvema letoma je Juventus slavil, dosegel je deveto zaporedno zmago v italijanski A-ligi. Ni pa v vseh teh letih postal evropski prvak, čeprav se je dvakrat prebil do finala. Potem se je njegova krivulja nagnila navzdol in v ponedeljek zvečer strmoglavila. Odstopilo je celotno vodstvo, ker je postalo finančno stanje nevzdržno. Novica je bila v Italiji tako odmevna, da je televizijski komentator prekinil poročanje o sicer zelo napeti tekmi na svetovnem prvenstvu med Portugalsko in Urugvajem ter sporočil novico o "potresu v Juventusu". To prav v času, ko je igral Cristiano Ronaldo; ironija usode, kajti tudi (a ne samo) visoke plače portugalskega zvezdnika so bile med razlogi finančne luknje Juventusa, ki v bilanci za sezono 2021-2022 znaša 254 milijonov evrov minusa.
Predsednik v odstopu Andrea Agnelli, nečak Giannija Agnellija, je sicer v sporočilu za javnost govoril o ponosu in o uspehih, o novem stadionu, ki ga je zgradil, in drugih pobudah, vključno z novimi sponzorstvi. Toda dejstvo je, da Fiat, kakršen je bil nekoč, torej zakladnica, iz katere so črpali denar za nogomet, ni več tisto, kar je bil. Pravzaprav ne obstaja več, nastale so nove povezave, najprej z ameriškim Chryslerjem, nato z drugimi partnerji. Potem je udaril covid in z njim izpad dohodkov od vstopnic in tudi sponzorstev. Tako se je za račune Juventusa začelo zanimati tožilstvo pa tudi pristojni uradi italijanske nogometne zveze. Širile so se govorice o pretiranem vrednotenju igralcev, kritičnosti je zabeležila tudi revizorska hiša Deloitte&Touche, ki pregleduje bilanco Juventusa, svoje je pridala ustanova za nadzor nad borznim poslovanjem Consob, nazadnje pa je preiskavo uvedlo tudi torinsko državno tožilstvo, ki upravitelje bremeni z vrsto sumov, med drugim s posredovanjem javnosti netočnih podatkov o finančnem stanju.
Stanje je postalo nevzdržno in celotno vodstvo je odstopilo. Ostal je samo pooblaščeni upravitelj Maurizio Arrivabene, do 18. januarja, datuma sklica skupščine delničarjev, ki bodo morali izvoliti novo vodstvo. Glavni delničar je holding Exor, katerega večinski delničar je družina Agnelli. Vendar je predsednik tega sklada Johk Elkann, vnuk Giannija Agnellija, ki zaenkrat še trdno drži v rokah vajeti nekdanjega imperija, sestavljenega iz vrste znanih znamk, od Ferrarija do Stellantisa (kot se imenuje tisto, kar je še ostalo od Fiata) in Iveca, pa v založništvu od britanske revije Economist do italijanske grupacije GEDI. Skratka, finančna luknja Juventusa je velika, ampak lastništvo je močno in bo sposobno sanirati stanje, vendar z novim vodstvom. Seveda pa Exor ni Fiat; ne bo kar tako pokrival luknje v Juventusu, saj je Italija le del njegovih finančnih in ekonomskih interesov. Pred leti bi Gianni Agnelli pokril luknjo in vse bi teklo dalje. Tistih časov že davno ni več.
