Kaj po sporazumu v Gazi čaka sosednji Libanon

Po dveh letih uničujočih vojn na Bližnjem vzhodu ter krhkem sporazumu med palestinskim gibanjem Hamas in Izraelom se v regiji odpira priložnost za obliko trajnega miru. Vojna ni prizadela le Gaze, temveč se je manj kot 24 ur po Hamasovem vdoru na ozemlje Izraela v noči na 7. oktober 2023 prelila tudi v sosednji Libanon, pri čemer so izraelske sile lansko jesen tudi same vdrle v južni Libanon z namenom uničenja libanonskega militantnega gibanja Hezbolah, kronskega dragulja iranske tako imenovane "osi odpora".

Po več desetletni prevladi Hezbolaha kot politične in vojaške organizacije v Libanonu se je skupina znašla v krizi, saj je med vojno z Izraelom izgubila velik del svoje vojaške infrastrukture, vodstvenih kadrov in s padcem režima Bašarja Al Asada v Siriji tudi pomembnega zaveznika. Novo vodstvo v Libanonu je pozdravilo sporazum med Hamasom in Izraelom ter pozvalo mednarodno skupnost, naj pritisne na Izrael, da ustavi napade na Libanon, umakne svoje čete z njegovega ozemlja in spoštuje sporazum o premirju iz novembra 2024, ki naj bi končal spopade med Izraelom in Hezbolahom.

Četudi se je Libanon z imenovanjem nove vlade januarja 2025 nekoliko stabiliziral, je strah pred morebitno razplamtitvijo konflikta v državi še vedno prisoten. Kljub temu pa pred novo vlado ležita dve pomembni nalogi: povojna obnova in razorožitev Hezbolaha, kar zahtevajo Združene države Amerike, Izrael in arabske države Perzijskega zaliva. "Libanonska vlada ima edinstveno priložnost, da ponovno utrdi svojo prisotnost in obnovi propadlo državo, je v eseju za revijo Foreign Affairs pred meseci zapisal politolog Hanin Ghaddar. "Razorožitev zahtevajo številne tuje države, predvsem Savdska Arabija, ki zahteva, da mora libanonska država Hezbolah še bolj oslabiti, če hoče prejeti denar za obnovo oziroma investicije," je pred nekaj meseci za Večer povedal poznavalec regije dr. Primož Šterbenc.

Vendar proces razorožitve ni tako enostaven, kot se morda zdi na prvi pogled. Hezbolah se je skozi desetletja postopoma uveljavil kot glavni – pogosto edini – akter v Libanonu, za katerega je del javnosti menil, da se je sposoben zoperstaviti izraelski agresiji. Gibanje svojo podporo črpa predvsem iz šiitskega dela libanonskega prebivalstva, ki se prej poistoveti s svojo versko pripadnostjo kakor z državo, v kateri živi. Šiiti so v Libanonu precej marginalizirani in revni, Hezbolah pa jim nudi številne socialne storitve v disfunkcionalni državi, kjer ostali sistemi ne delujejo, saj denimo upravlja šole, bolnišnice in kmetijske storitve. "Libanonski šiiti imajo dober spomin na svojo deprivilegiranost skozi večji del zgodovine, zato ne bodo kar tako pristali na razorožitev svojega oboroženega zaščitnika, ki je zelo povečal njihov občutek družbenopolitične upoštevanosti," je še povedal dr. Šterbenc. A hkrati družbena pogodba med Hezbolahom in šiitsko skupnostjo – prvi zagotavlja drugi varnost, politično moč in storitve, druga pa nove člane in glasove – je že več kot desetletje na trhlih temeljih.

Zunanji pritisk za razorožitev

Libanonskim voditeljem zmanjkuje časa, da razorožijo militantno skupino Hezbolah, preden tvegajo izgubo finančne podpore ZDA in arabskih držav Zaliva - pa tudi ponovno izraelsko vojaško kampanjo, je septembra novo vlado opozorila Trumpova administracija. Razorožitev gibanja je pridobila zagon že pred sporazumom med Hamasom in Izraelom, saj so libanonske oborožene sile na začetku oktobra pripravile prvo mesečno poročilo o procesu razoroževanja Hezbolaha na jugu države. V poročilu sicer ni bil naveden končni rok procesa, vendar je vojska opozorila, da lahko deluje le v okviru omejenih virov in da nadaljevanje izraelske okupacije delov južnega Libanona preprečuje popolno razporeditev vojske na tem območju. Libanonske sile se soočajo tudi s pomanjkanjem finančnih sredstev, saj je Libanon od leta 2019 v stanju konstantne gospodarske krize.

Hezbolah, katerega vodjo in celotno visoko nomenklaturo je lani jeseni iztrebil Izrael, je do zdaj izrazil pripravljenost razpravljati o svojem orožju v okviru nacionalne obrambne strategije, vendar zavrača enostransko predajo orožja, dokler Izrael ostaja na libanonskem ozemlju. Prav izraelsko ravnanje močno omejuje manevrski prostor libanonske vlade. Izraelske sile so od novembra 2024 pogosto kršile premirje in do zdaj ubile več kot sto libanonskih civilistov, prav tako pa zasedajo nekaj položajev znotraj ozemlja Libanona.

Konec oktobra je visoka ameriška odposlanka za regijo Morgan Ortagus pozvala Bejrut, naj do konca popolnoma razoroži gibanje, pri čemer številni strokovnjaki opozarjajo, da je ta rok nedosegljiv. Libanonske oborožene sile so po navedbah ameriške vojske v okviru načrta za razorožitev, ki zajema tako Hezbolah kot druge manjše oborožene palestinske frakcije v Libanonu, odstranile 10.000 raket in 400 izstrelkov.

Kako bo potekal proces razoroževanja in kakšni so mogoči scenariji?

Ameriški možganski trust Atlantski svet je naštel štiri mogoče scenarije poteka procesa razorožitve militantnega gibanja. Prvi in najbolj optimističen je dogovorjena integracija med libanonsko državo in Hezbolahom, pri čemer slednji postopoma odloži orožje v zameno za politična jamstva in varnostne garancije za šiitsko skupnost. Del borcev gibanja se vključi v libanonsko vojsko, ostali pa v civilno življenje prek reintegracijskih programov. Mednarodni partnerji Bejruta bi podprli mediacijo in pogojevali pomoč z napredkom.

Drugi scenarij je delno in prikrito razoroževanje: Hezbolah formalno opusti vidno vojaško prisotnost, a zadrži skrito orožje in kapacitete za odvračanje. Tretji in najbolj verjetni scenarij po mnenju Atlantskega sveta je politični status quo: Zaradi dolgotrajnih pogajanj brez jasnih rokov in verifikacije ter zaradi interesov elit in Hezbolahove vpetosti v državo razorožitve ni. V Libanonu tako vztraja dvojna oblast, paraliza institucij in erozija legitimnosti. Najbolj pesimističen pa je razpad procesa, saj poskus prisilne razorožitve sproži oborožen odpor, ki ima potencial zanetiti morebitno novo državljansko vojno.