Bojan Brezigar
Italijanska premierka Giorgia Meloni je očitno v veliki zadregi. Kopica novinarjev, ki se je pred dnevi zbrala pred vladno palačo, kamor je prišel na obisk ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, je zaman čakala na njeno srečanje z novinarji, tako, kakršno so dan prej v Londonu po pogovoru z ukrajinskim predsednikom imeli voditelji Združenega kraljestva, Francije in Nemčije. Njena zadrega ima dve razsežnosti. Prva je notranjepolitična, saj so v vladni koaliciji stališča glede podpore Ukrajini deljena, druga pa širša, mednarodna, kjer se mora italijanska premierka opredeliti, ali je na strani Evrope ali na strani Trumpa. Po zadnjih stališčih ameriškega predsednika, vse do nedavnega napada na Evropo kot dolgoletnega izkoriščevalca Združenih držav Amerike, je jasno, da se noben resen politik ne more opredeliti za Evropo in obenem tiho sprejemati obtožb, ki prihajajo z onstran Atlantskega oceana.
Prelomni dogodek je bil ponedeljkovo srečanje koalicije voljnih v Londonu, na katerega italijanska premierka ni bila povabljena. Italijanski mediji politično ozadje tega srečanja komentirajo z oceno, da bi bili Združeno kraljestvo, Francija in Italija pripravljeni poslati vojsko v Ukrajino, če bi prišlo do dogovora z Rusijo in bi bilo treba Ukrajini jamčiti spoštovanje tega sporazuma. Italija pa je že izjavila, da svoje vojske v nobenem primeru ne bo poslala v Ukrajino. To seveda ni edino vprašanje oziroma se o tem Melonijeva in Zelenski verjetno sploh nista pogovarjala, je pa dejstvo, da Melonijeva na londonsko srečanje ni bila povabljena tudi zaradi stališč italijanske vlade do morebitnega vojaškega sodelovanja pri morebitni mednarodni misiji v Ukrajini.
Druga težava za Melonijevo pa prihaja z onstran oceana. Trump je namreč ponovno napadel Evropo in ji očital, da že desetletja izkorišča ZDA, ki so morale skrbeti za obrambo Evrope. Melonijeva se na ta stališča ni odzvala. Še pred kratkim je veljala za nekakšno potencialno zvezo med Evropo in Trumpovo administracijo; nenazadnje je bila tudi predsednica evropske konservativne stranke, kateri so pripadali tudi ameriški republikanci. Danes ti odnosi s Trumpom očitno ne obstajajo več; ne na osebni ravni, ampak zagotovo na institucionalni ravni, kjer ameriška administracija obravnava Evropsko unijo kot celoto in ne ločuje posameznih držav. Trenutek je zelo kočljiv in italijanski komentatorji, ki so blizu Melonijevi, še vedno ocenjujejo, da bi italijanska premierka lahko odigrala pomembno vlogo pri odnosih s Trumpom. Ampak dejstva očitno govorijo drugače.
Obstaja pa tudi notranjepolitično vprašanje, ki Melonijevi povzroča preglavice. Njeni partnerski stranki, Liga in Naprej, Italija!, se namreč opredeljujeta zelo različno. Voditelj Lige Matteo Salvini, podpredsednik vlade, odločno podpira Putina, nasprotuje vojaški pomoči Ukrajini in seveda kategorično izključuje kakršnokoli pošiljanje italijanskih vojakov v Ukrajino. Voditelj stranke Naprej, Italija! Antonio Tajani, drugi podpredsednik vlade, brezpogojno podpira stališča Evropske unije glede Ukrajine. Glede tega se opira tudi na javnomnenjske raziskave, ki še vedno kažejo večinsko podporo Italijanov Ukrajini.
Melonijeva je bila videti zelo zaskrbljena; na njenem obrazu ni bilo običajne vedrine, tudi ob tradicionalnem stisku rok z Zelenskim ni bilo nasmeška. O vsebini pogovorov zaenkrat ni uradnih sporočil, tako kot ni nobenega vsebinskega sporočila o srečanju, ki ga je imel Zelenski s papežem Leonom XIV.
