
Severni del Perzijskega zaliva skriva točko, ki kljub številnim ameriškim in izraelskim napadom ostaja nedotaknjena. Gre za otok Hark, ki že od šestdesetih let prejšnjega stoletja deluje kot glavni iranski terminal za izvoz surove nafte. Preko tega otoka Iran v tujino proda kar devet od desetih sodčkov nafte.
Naftni terminal dnevno obdela do sedem milijonov sodčkov surove nafte. Otok Hark hkrati predstavlja edino lokacijo, kjer lahko na dolgih pomolih pristanejo tudi največji naftni tankerji. Tam prevzamejo nafto, ki po podmorskih cevovodih priteče iz največjih iranskih naftnih polj.
Zakaj Washington zavrača popolno uničenje
Izraelski predstavniki redno pozivajo k uničenju vseh naftnih polj in industrije na otoku Hark, saj želijo na ta način zrušiti iranski režim. Ameriška administracija pod vodstvom Donalda Trumpa pa tej ideji nasprotuje. Glavni cilj ZDA je namreč zamenjava režima in ne popolno uničenje države, poroča avstralski časnik Financial Review. Nova vlada bi namreč po koncu vojne potrebovala vire za obnovo, sicer bi hitro propadla.

Ameriški in izraelski strategi kljub blokadam Hormuške ožine dopuščajo nemoteno delovanje otoka Hark. Zahodne sile ne želijo uničiti iranskega energetskega potenciala, temveč ga nameravajo po vojni predati v roke zaveznikom, ki bodo bolj sprejemljivi za ameriško administracijo.
Strah pred širjenjem konflikta na sosednje države
Poleg ohranjanja infrastrukture za prihodnjo vlado pa obstaja še en ključen razlog za zadržanost zaveznikov. Bivši ameriški odposlanec za Iran Richard Nephew opozarja na nevarnost povračilnih ukrepov. Pojasnjuje: "Združene države Amerike in Izrael se zavedajo, da bi napad na Hark prisilil Iran k napadu na naftno infrastrukturo sosednjih arabskih držav." Takšna poteza bi hudo poglobila konflikt, česar pa si trenutno nihče ne želi.









