V ZDA se med prebivalci od začetka drugega mandata predsedovanja Donalda Trumpa vse bolj širi nov, zaskrbljujoč trend. Ameriški državljani poročajo, da so s seboj začeli nositi potne liste tudi med opravljanjem povsem vsakdanjih opravkov. Razlog za to drastično spremembo življenjskega sloga so obsežne imigracijske racije, ki so ustvarile vsesplošno ozračje strahu, ter vse pogostejša medijska poročila o tem, da imigracijski uradniki pomotoma pridržijo tudi ameriške državljane.
To ni več zgolj težava tistih, ki v ZDA bivajo nezakonito. Strah se je zavlekel v kosti naturaliziranih državljanov in celo tistih, ki so bili v ZDA rojeni, a zaradi svojega videza ali porekla čutijo, da bi lahko postali tarča organov pregona. Kot poroča britanski časnik Guardian, ki je zbral pričevanja ljudi, ujetih v to novo realnost, se mnogi bojijo, da običajno vozniško dovoljenje ne bo več zadostovalo za dokazovanje njihove pravice do bivanja v lastni državi.
Munira Maalimisaq, medicinska sestra, ki vodi kliniko v Minneapolisu, ima potni list s seboj ves čas od začetka decembra. Takrat so zvezni agenti preplavili mesto. Munira je ameriška državljanka že več kot dve desetletji; v ZDA je prišla kot otrok iz Somalije. Prej je potni list uporabljala le za potovanja v tujino, zdaj pa je postal del njene vsakdanje opreme.
Njena klinika, katere poslanstvo je pomoč marginaliziranim skupnostim, se nahaja na območju, kjer so agenti urada za priseljevanje in carino (ICE) izvajali racije. Munira opaža, da se pacienti bojijo prihajati na preglede, tisti, ki pridejo, pa se na recepciji vse pogosteje izkazujejo s potnimi listi namesto z vozniškimi dovoljenji. "Imamo veliko pacientov, ki bi lahko bili tarče," pravi. Ker nosi naglavno ruto, se zaveda, da tudi sama izgleda kot priseljenka. "Zaradi lastne varnosti in da bi se varno vrnila domov k otrokom, čutim, da moram imeti pri sebi potni list. Upam, da bo to dovolj, če me ustavijo." Dodaja, da nihče ne bi smel nositi potnega lista zgolj zato, da bi varno obstajal v svojem lastnem mestu.
Potni list v vrečki za sendviče
Podobno zgodbo pripoveduje Walter Cruz Perez iz Louisiane. Čeprav je ameriški državljan od leta 2022, v ZDA pa zakonito biva že veliko dlje, se njegovo življenje drastično spreminja. Prej o nošenju dokumentov ni razmišljal, zdaj pa, ko je druga Trumpova administracija začela kampanjo za deportacijo čim večjega števila priseljencev, ne tvega več. Njegovo mesto Kenner, ki ima veliko latinskoameriško skupnost, je eno izmed središč racij.
58-letni Cruz, ki vodi uspešno vrtnarsko podjetje, se je začel bati, ko je videl poročila o ameriških državljanih latinskoameriškega porekla, ki so bili začasno pridržani, ker pri sebi niso imeli potnih listov. Čeprav ga agenti še niso ustavili, se zaveda, da bi ga njegov naglas lahko izdal kot rojenega govorca španščine. Zdaj svoj potni list nosi v plastični vrečki z zadrgo, da ga zaščiti pred znojem in vremenskimi vplivi med delom. Boji se namreč, da bi agenti podvomili v pristnost dokumenta, če bi bil ta preveč obrabljen. "Stresno je," priznava Cruz. "Ampak ko vidiš v poročilih, da ljudem ne dajo priložnosti, da bi se identificirali, storiš vse, kar moraš, da se izogneš težavam."
Tudi tisti, ki so rojeni na ameriškem ozemlju, niso imuni na strah. Carola Lopez, pedagoginja, ki živi v bližini New Orleansa, je odraščala v Portoriku. Kljub temu, da so Portoričani ameriški državljani, je vajena vprašanj o tem, zakaj govori špansko in ali plačuje davke. Potni list v avtomobilu vozi s seboj že od leta 2015, ko so jo oblasti brez očitnega razloga ustavile v Teksasu. Trenutna zaostritev imigracijske politike jo je le še utrdila v prepričanju, da je to nujno. "Žalostno je, da moramo to početi in da Američani živimo v takšnih časih. Nikoli si nisem mislila, da bom morala dokazovati, od kod sem in da pripadam Združenim državam," pravi Lopez.
Strah pred govorjenjem španščine
V Los Angelesu je Miguel Rios, 49-letnik, ki je bil tam rojen in vzgojen, s svojo družino začel nositi kopije potnih listov takoj, ko so se začele racije. Odpovedal je načrtovana potovanja v druge zvezne države in staršem odsvetoval obiskovanje velikih družinskih dogodkov. Prelomna točka zanj je bila, ko je izvedel, da je bil sorodnik njegovega sodelavca, sicer ameriški državljan, pomotoma pridržan in odpeljan v center za pridržanje v puščavi. Dodatno ga je vznemirila prisotnost agentov ICE v bližini njegovega doma.
Rios opozarja na razsodbo vrhovnega sodišča, ki zveznim agentom omogoča ustavljanje ljudi zgolj na podlagi tega, da govorijo špansko ali so videti kot Latinoameričani. "Res je strašljivo za starejše," pravi. "Družine razbijajo. Številke so znane, ne lovijo kriminalcev. Hodijo na delovna mesta – tam se kriminalci ne zadržujejo."
Podobno stisko doživlja Ana, pedagoginja iz južne Kalifornije. Zanjo je bil alarmanten primer Andree Velez, ameriške državljanke, ki so jo zamaskirani moški – izkazalo se je, da gre za imigracijske uradnike – sredi belega dne odvlekli v vozilo. Čeprav je bila obtožba kasneje ovržena, je dogodek pustil globoke posledice. Ana, hči mehiških priseljencev, zdaj povsod nosi potni list. "Sem državljanka, a kljub temu čutim potrebo, da nosim ta prekleti potni list," pravi. Prepričana je, da trenutna administracija ljudem, kot je ona, sporoča, da tja ne pripadajo. "To je zelo nevaren trenutek," zaključuje in opozarja na erozijo osnovnih človekovih pravic v ZDA.
