Pozimi, ko je dan kratek, krasimo svoje domove, javne trge in ulice z na tisoče lučkami, da nam prinašajo svetlobo, pozitivno energijo, ki jo v tem času vsi pogrešamo. Toda ko to energijo svetlobe sprožamo s pirotehniko, se zgodijo primeri, kakor je zadnji žalostni v Švici, s težkimi poškodbami pa se še vedno srečujejo tudi v naših bolnišnicah. Trenutek nepazljivosti se lahko namreč kmalu prevesi v katastrofo.
Že leta se vrstijo opozorila, da so vsa ta sredstva tudi zelo nevarna ter zato tudi pri nas večino časa v letu prepovedana. V mestih sicer opuščajo javne ognjemete, a njihova uporaba pri ljudeh se ne zmanjšuje. Fascinacija nad pirotehniko gotovo izvira iz kombinacije psiholoških, kulturnih in družbenih dejavnikov, saj s tem pospremimo kakšne osebne jubileje, prehode v novo leto, dosežke. Človeštvo ima že tisočletja poseben odnos do ognja, do tega simbola moči, zaščite in preživetja. In prav pirotehnika združuje vse to. Vizualne učinke, eksplozije in adrenalin, kar neposredno nagovarja naša čutila. Obenem ne gre zanemariti elementa nevarnosti. Nekaterim je namreč privlačen ravno ta občutek, da imajo v rokah nekaj potencialno nevarnega. Misleč, da imajo moč, da bodo to premagali, pa tudi ker tvegajo in prestopajo meje dovoljenega.
Užitek, ki se razblini v smrad
Toda uporaba pirotehničnih sredstev je vsako leto znova dokaz neodgovornosti in pomanjkanja spoštovanja do soljudi. Ne gre le za kršenje zakona, za tveganje lastnega zdravja, temveč tudi za resno ogrožanje varnosti ljudi, živali in premoženja. Poki in eksplozije povzročajo strah, stres in poškodbe, še posebej med otroki, starejšimi ter hišnimi ljubljenčki, posledice pogosto doživijo tudi povsem nedolžni. Dokler bomo takšna dejanja opravičevali kot tradicijo ali zabavo, bomo spregledali dejstvo, da svoboda in ravnanja posameznika posegajo v varnost in mir drugih.
V časih egoističnega individualizma je najbrž utopično pričakovati, da bomo ljudi, ki ne vidijo širšega vpliva lastnih dejanj na družbo, spreobrnili. Tudi to ne bo pomagalo, da se njihov le nekaj trenutkov trajajoči užitek, ki so ga tudi plačali, v trenutku izgubi v osmrajenem zraku. A vendarle se civilizacijski napredek kaže prav v tem, kako znamo svoje prvinske vzgibe ob ravnanju z ognjem nadzorovati in jih usmerjati ne le na zakonit, ampak predvsem na varen način. Naj se torej vsem, ki so jim metanje petard, spuščanje raket in podobna dejanja užitek, posveti, prižge luč ali žarnica nad glavo, če hočete, zakaj pa vendarle tega ne bi počeli.
