Umirala je tisočkrat in postala nesmrtna

Ženska, ki jo pozna ves svet - predvsem v vlogi umirajočega laboda, s katero je postala nesmrtna -, bi danes slavila rojstni dan. Morda s sladico, ki nosi ime po njej in je popularna še vedno. Ana Pavlova, talentirana in slavna ruska balerina, se je rodila 12. februarja 1881 v Sankt Peterburgu, čeprav nekateri viri kot rojstni datum navajajo 31. januar. Umrla je malo pred praznovanjem svojega abrahama, 23. januarja 1931, po turneji na Nizozemskem zaradi pljučnice. Na smrtni postelji naj bi bila njena zadnja želja, naj ji pripravijo kostum umirajočega laboda. V zgodovino baleta je vpisana kot legenda, ki je v 22 letih gostovanj blestela v več kot 9000 predstavah doma in po svetu in fascinirala različna občinstva. Bila je idol, ki je privabljal množice.

Prva je v konice copatov tlačila ščitnike

Graciozna, vitka in krhka plesalka je bila šibek, prezgodaj rojen otrok. Odraščala je z ovdovelo materjo, ki jo je za osmi rojstni dan peljala gledat baletno predstavo Trnuljčica v znamenitem Mariinskem gledališču v domačem Sankt Peterburgu. Tako poročajo različni viri. Ano Pavlovo je zadela ljubezen na prvi pogled - ljubezen do plesa. Takoj je vedela, da želi postati balerina. Ker je bila preveč suhljata, ji prvi poskus vpisa v baletno šolo ni uspel, vendar je prav lahkotnost kasneje postala njen zaščitni znak. Balet je konec 19. stoletja že slonel na obvladovanju zahtevne tehnike, za kar so plesalci potrebovali močna, mišičasta telesa, čeprav vitka. Potem ko je vadila doma in si krepila telo, je zagreta Rusinja pri desetih letih opravila sprejemni izpit, vzbudila zanimanje mojstra Mariusa Petipaja in se zagnala v učenje klasičnega baleta v sanktpeterburški šoli. Vadila je osem ur na dan, vzporedno študirala glasbo, saj je imela absolutni posluh, in se (vse življenje) strogo držala jedilnika s poudarkom na ribah in zelenjavi. Članica Mariinskega gledališča je postala pri osemnajstih, kmalu zatem pa prvakinja baleta in zvezda od Rusije preko Evrope do Amerike, Azije in Avstralije. Tako je spoznavala narodne plese in jih znala vkomponirati v klasični balet.

Umirajočega laboda je odplesala 4000-krat

Življenjska vloga Ane Pavlove je bil solo Umirajoči labod, ki ga je na osnovi istoimenske pesmi Lorda Tennysona in na glasbo Saint-Saënsa zanjo koreografiral Mihail Fokin, njen življenjski partner. Poslednje trenutke laboda je plesala z darom za dramatiziranje in improvizacijo, kar je bila takrat novost, predano in poetično. Fokin je v nekem intervjuju dejal, da "je Umirajoči labod dokaz, da lahko ples zadovolji oči in sočasno osvoji dušo". Ta kratka romantična, mitična baletna točka, menda ponovljena 4000-krat, je postala simbol nove ekspresivnosti in navdih za druge baletne interpretacije, denimo Odette v Labodjem jezeru. Umirajočega laboda uprizarjajo še danes.