Zgodovinski finale: Nogomet od ideje delavcev do vrat Evrope

Borut Planinšič ml.
13.05.2026 06:00

Šumarji ali rablji favoritov, kdo bo novi pokalni prvak? Aluminij bi z zmago nocoj v Celju okronal svojo 80-letno zgodovino, slavje drugoligaša Brinja bi bilo še nikoli videna slovenska senzacija.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
En strel, en gol, tako je šel Aluminij čez Bravo v polfinalu v Stožicah. Kaj pripravlja za finale v Celju?
Filip Barbalić

Pred največjo tekmo sta Aluminij in Brinje Grosuplje. Tekmo, ki lahko Aluminiju prvič v 80-letni zgodovini kluba poleg prve trofeje v samostojni Sloveniji prinese nepojmljivo nagrado: igranje v evropskih tekmovanjih, ne le v enem, v kar dveh. Kidričani, ki so v rajnki Jugoslaviji že osvojili republiški pokal, bilo je davnega leta 1965, gredo v svoj tretji finale slovenskega pokalnega tekmovanja, odkar imamo svojo državo. In tokrat se finale zdi drugačen. Kajti na papirju so celo favoriti. V bitki prvoligaša z drugoligašem je logično, da je tako. A le kdo bi se nespametno razglašal za favorita proti klubu, ki je iz pokala vrgel Maribor, Olimpijo in v polfinalu za svoj prvoligaški niz še manj zveneče Radomlje. Brinje, rabelj večjih od sebe, ki bo najbrž kot podprvak druge lige igralo prvoligaške kvalifikacije z ajdovskim Primorjem, če v 2. SNL ne bo šokantnih zasukov, ne gre v današnji spopad z nič manj aduti.

Celo slogan imajo v Grosupljem, s katerim se ne branijo pritiska, ko se danes ob 20. uri v Celju, kjer so doma branilci naslova, a so letos izpadli že v osmini finala, začne zgodovinska tekma: "Gremo po pokal!" Zato so šumarji, ki bodo prvo ligo končali na sedmem mestu, v pokalu pa so šli čez manj zahtevno konkurenco, prva nadvse resna ovira je bil komaj v polfinalu Bravo, seveda dovolj brihtni, da se branijo vloge favorita. Čeprav so sami spoznali, kako težko je drugoligašu iti do konca, ko so bili senzacija do finala 2002. Takrat jih je Gorica, ker se je še igralo na dve tekmi, doma ugnala s 4:0 in nato še z 2:1 v Kidričevem. Njihov drugi finale je prišel leta 2018, ko so bili prvoligaši, a jih je Olimpija v Stožicah vseeno razsula s 6:1.

Pokal je na dosegu roke, kdo ga bo vzel, trener in kapetan Brinja Goran Markovič in Nejc Pušnik ali kapetan in trener Aluminija Tomislav Jagić in Jura Arsić?
Simon Pelko

Finale (še) ni za drugoligaše

Aluminij in Brinje Grosuplje nista edina, ki sta se v 35 sezonah pokalnega tekmovanja do finala prebila iz druge lige. Nafta je igrala v kovidnem finalu leta 2020. Ni šlo. Mura jo je v prekmurskem derbiju premagala na Brdu pri Kranju. Dravograd je bil leta 2004 praktično že drugoligaš, saj je po finalu z Mariborom sestopil iz elite. In čeprav pokal ponuja mnoge senzacije, s presenečenjem se je po osamosvojitvi že začel, ko je Maribor za Bežigradom po penalih ugnal takrat za domačo konkurenco še premočno Olimpijo, so trofejo naposled vedno odnesli bolj renomirani klubi.

Največkrat je pokal osvojil Maribor, devetkrat, čeprav njegova pokalna suša zdaj traja že celo desetletje. Obe Olimpiji, stara bankrotirana in nova, ki je nastala na bežigrajskem pogorišču, imata skupaj osem naslovov, vsaka štiri. Tudi Koper ima štiri, Gorica tri, Domžale, Interblock, Mura in Celje po dva, po enega pa Rudar Velenje in Rogaška. V plejadi klubov osvajalcev, ki so bili svoj čas dovolj močni, da so bili tudi državni prvaki, štrlijo ven Interblock ter kluba iz Velenja in Rogaške Slatine. Toda knapi, pokalni prvaki leta 1998, so bili takrat stabilen prvoligaš in nato dve sezoni zapored celo tretji v državnem prvenstvu. Ljubljanskemu Interblocku z Jocem Pečečnikom ni manjkalo denarja in ambicij, prej vizije. Najbolj izstopa Rogaška, zmagovalka nenavadnega predlanskega finala z Gorico. Ta je bila drugoligašinja, Rogaška pa je v prvi ligi sicer obstala, a ni več dobila licence za prvo ligo.

Le kdo bi se razglašal za favorita proti Brinju, ki je vrgel ven tudi Mariborčane.
Grega Wernig

Samo ajdovskega rekorda ne!

Tokrat se udarita kluba bolj zdravih temeljev. Resda pa nobeden od njiju z infrastrukturo ne zadostuje pogojem evropske lige, kjer v prvem krogu kvalifikacij začne slovenski pokalni prvak, in tudi če mu takoj spodleti, Evrope zanj še ni konec, saj se nato seli v kvalifikacije za konferenčno ligo. Aluminij bi evropske tekme najbrž igral na Ptuju, za nadomestni stadion je izbral Ljudski vrt, zakaj pa ne, po klavrni sezoni Maribora bo na voljo. Brinje ima Stožice, kjer ne bo Evrope z Olimpijo, ampak z Bravom.

Če pa Aluminiju nocoj ne uspe, bi se s tremi finali brez ene same zmage izenačil s črnim rekorderjem Primorjem. Ubogi Ajdovci so bili, da je bila njihova agonija še večja, le korak od trofeje trikrat zapored, v obdobju 1996-1998 so jih premagovali Olimpija, Maribor in Rudar. A oni so Evropo v svojih najboljših letih vseeno spoznali. Za Aluminij bi bilo prvič. Osemdeset let po tem, ko so pobudo za začetek nogometa v Kidričevem iz potrebe po druženju in kakovostnem preživljanju prostega časa dali delavci iz Tovarne glinice in aluminija, današnjega Taluma, ki je ves ta čas mecen nogometa v "šumi". Zgodovinska priložnost!

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta