Le kdo ve, kaj nas je pripeljalo v alpinizem, vsak ima verjetno svojo zgodbo, tudi Branč. Ko ga je pot po osnovni šoli v Gornji Radgoni, kjer so ga sošolci, s katerimi je ves čas ohranjal prijateljske stike, poznali pod vzdevkom Džeki, zanesla pot v srednjo vojaško šolo v Rajlovcu pri Sarajevu, da bi mogoče postal nekoč pilot, je nato pristal na računalniškem faksu v Mariboru. Bil je izjemen um, študiral je z lahkoto. In tako nas je usoda združila na alpinistični šoli v mestu pod Pohorjem.
Dobrih 40 let nazaj še nismo živeli v digitalni dobi, zato so bila naša druženja veliko bolj osebna, doživeta in naravna. Nekako je bil alpinizem vzrok za druženja tudi, ko nismo bili v skalnih, lednih ali zasneženih stenah. Branča se spomnimo tudi s kitaro v roki in njegove dobre volje ter šal. Mnogi ne vedo, da je bil, preden je postal alpinist, v najstniških letih tudi uspešen judoist, zmagovalec na tatamijih Bosne in Hercegovine.
Nisva sicer veliko plezala skupaj, toda bil je nekako stalen inventar vsega, kar se je dogajalo. Ko smo prilezli do nazivov alpinistični inštruktor na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, so se v naslednjih desetletjih mnogi učili iz naših modrosti. Branč je bil del skoraj vseh izobraževanj, plezalnih taborov in pa seveda družabnega življenja našega Akademskega planinskega društva in alpinističnega odseka Kozjak Maribor ter vse bolj nepogrešljiv del alpinističnega dogajanja nasploh.
Medtem, ko smo raziskovali nove smeri v stenah, je Branč oral ledino tudi na digitalnem področju alpinizma. Pod njegovimi rokami so nastajale spletne strani in portali, kjer so se zbirale informacije in zapisovala alpinistična zgodovina. Obenem ga je ledno plezanje potegnilo v svoje organizacijske vode, kjer je bil Branč stalen akter tekmovanj v lednem plezanju. Bil je soustvarjalec zgodovine tekmovalnega lednega plezanja v tej regiji. "Od prve težavnostne tekme v Solčavi je neprekinjeno sodeloval pri skoraj vseh pomembnejših tekmah v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji. Njegova vloga je bila vsestranska in pogosto nevidna, a zato nič manj ključna: deloval je kot sodnik, soorganizator, urejevalec rezultatov in tisti, ki je skrbel, da so tekme potekale korektno," so zapisali pri Planinski zvezi Slovenije. Eden od vrhuncev njegovega organizacijskega dela je bilo sodelovanje pri edini tekmi svetovnega pokala v lednem plezanju, ki je bila kdaj organizirana v Sloveniji: leta 2009 v Mlačci pri Mojstrani. Brančev prispevek je bil ključen za uspešno izvedbo tekme na najvišji mednarodni ravni.
Kakor vse alpiniste, so tudi njega pritegnila potovanja, potepanja po svetu, kjer je ob obiskih gora navezoval stike in tkal pristne vezi z ljudmi na vseh koncih sveta. Naredil je več kot 600 alpinističnih vzponov po vsem svetu, od tega kar deset prvenstvenih, tudi v Himalaji in drugih azijskih gorstvih, v severnoafriških stenah in gorah, pa vse do Južne Amerike in Andov, ki so se mu še posebej priljubili. Velikokrat jih je obiskal, leta 1997 in 1998 je tam preživel celo leto, ko je v Boliviji vodil alpinistične odprave. Vmes je v La Pazu mimogrede odprl še enega prvih cyber caféjev, internetnih kavarn, na južnoameriškem kontinentu. Kot večino nas, je torej tudi njega premetavalo življenje na vse konce in kraje, pa vendar vselej z nami, zmeraj zraven in prisoten vsaj v mislih, če ne drugače.
Ko so v zadnjem obdobju mlajši pričeli prevzemati delo ter obveznosti na planinskem društvu in alpinističnem odseku, je vselej bil pripravljen svetovati in pomagati. Čeprav so že minila tista naša vsakotedenska alpinistična druženja, pa smo vedeli, da je nekje tukaj. Le kdo bi vedel, kdaj je začutil, da ga razjeda bolezen. Ni bil nekdo, ki bi tarnal, nekako je grizel skozi življenjske tegobe. Kot večina alpinistov.
A zahrbtna bolezen je bila močnejša. Branč je minuli mesec odšel tako nenadoma, da tega sploh še nismo dojeli. Še vedno se nam zdi, da se bo zdaj zdaj srečal s soprogo, hčerko, materjo, sestro ... In da nam bo znova pomagal z nasveti, če bo kje zaškripalo, da bomo kmalu spili spet skupaj pivo za šankom pod gorami in se smejali ob obujanju spominov na norosti, ki smo jih nekoč počeli.
A odšel je na drugo stran mavrice, kamor nekoč pojdemo tudi mi. Do takrat pa ga bomo zelo pogrešali!
