Uroš Gramc
V šestem dnevu bo 113. dirka po Franciji obiskala prvi kapitalni vzpon, torej HC kategorije, ki je še višja od prve kategorije. Pirenejski dvatisočak Tourmalet je redni spremljevalec dirke vseh dirk, samo v tem tisočletju je karavana nanj splezala 16-krat. Je pa redko na njem cilj, le trikrat je bil v vsej zgodovini. Niti tokrat ne bo, peloton se bo prevalil čezenj 40 kilometrov pred koncem, nato sledi še dolg spust in tečen zaključek, saj se bodo kolesarji po ne povsem ravnem terenu, po strmem pa s 3,7 odstotka naklona tudi ne, vzpenjali kar 18,7 km do kraja Gavarnie-Gedre. Če k temu dodamo Col d'Aspin (1. kategorija, 12 km in 6,5 odstotka naklona) še prej in skupno 4100 višincev na 186 km od Paua, se obeta prava pirenejska etapa.
V kateri ne bo vprašanje le, kaj zmore Tadej Pogačar in kako močno bodo pritiskali na pedale njegovi pomočniki iz Emiratov, ampak tudi, kaj bodo pokazali konkurenti. Če se je Jonas Vingegaard od lani približal svojemu velikemu tekmecu, kako daleč je Florian Lipowitz, če omenimo cel oder za zmagovalce z lanskih Elizejskih poljan. Pa tudi, če lahko štrene premešata 19-letni čudežni francoski najstnik Paul Seixas, ki je najmlajši udeleženec Toura v zadnjih osmih desetletjih, ali Remco Evenepoel, ki je bil na stopničkah predlani.
Nekoč belgijski čudežni deček, ki je iz udarne osmerice Red Bull-Bore-Hansgrohe izrinil Primoža Rogliča, letos visoka mesta napada skupaj z Lipowitzem. Zelo po tihem se je letos približal Touru, skoraj dva meseca in pol ga ni bilo spregled, a je v uvodu dokazal, da se je dobro pripravil.
Do petega časa je Red Bull popeljal na kronometru, z majhno razliko sedmih sekund za Pogačarjem, čeprav bi od specialista za uro resnice pričakovali, da bo celo v prednosti, nato pa v drugi etapi končal tik za slovenskim asom ter v tretji s štirimi sekundami pribitka. A šele zdaj se bo pokazalo, kako dober je v resnici. Prihajajo namreč gore, ki so mu v preteklosti povzročale največ preglavic. Sploh Tourmalet. Na njem se je pred tremi leti moral posloviti od obrambe zmage na Vuelti, predlani na Touru pa je na njem celo celo stopil s kolesa in odstopil. Le predlani ga je na rumeni pentlji dobro odpeljal, za Pogačarjem in Vingegaardom je v 14. etapi osvojil tretje mesto.
"Mislim, da se mu ni treba osredotočiti na ti dve črni piki. Menim, da je v preteklosti že odlično odpeljal vzpone, ki so precej težji od Tourmaleta. Zato glejmo na danes in v prihodnost," je za Cyclingnews dejal športni direktor v nemški ekipi Klaas Lodewyck, ki optimizem gradi tudi na zadnjih dveh mesecih. "Vzel si je čas, da se zelo dobro pripravi. V preteklosti se je vedno divjalo do Toura, ker se je bilo vmes treba pripraviti za Dofinejo, po kateri si se običajno počutil zelo dobro ali zelo slabo. Zdaj smo se lahko osredotočili na trening in na počitek. Če startaš grand tour z manj vprašanji, si lahko bolj miren. Doslej smo dobili precej pozitivnih signalov in je malo bolj sproščen kot v prejšnjih letih."
Ni pa to edina razlika oziroma prednost. "Zelo se veselim prve gorske etape, ker že dolgo nismo videli Remca s tako malo kilogrami," je še še povedal Lodewyck.
