Zapustil nas je Bruno Parma, eden najboljših, najslavnejših, vsekakor pa eden najbolj priljubljenih slovenskih šahistov v zgodovini kraljevske igre. Tretji slovenski velemojster, ki je v Sloveniji poosebljal šah. Živa legenda, v karieri je osvojil neverjetnih šest olimpijskih kolajn, pred njim so se tresle spodnjice tudi največjim mojstrom: v šahovskem svetu je namreč veljalo pravilo, da Bruna Parme ni mogoče premagati.
Zablestel je že kot mladinec. Najprej je (konec petdesetih let prejšnjega stoletja) zaporedoma osvajal slovenska in takrat zelo močna jugoslovanska prvenstva. Leta 1961 je v Haagu na Nizozemskem slavil tudi na svetovnem prvenstvu – kot drugi Jugoslovan in še do danes edini Slovenec v tej najprestižnejši mladinski kategoriji. Že dve leti pozneje je prestopil med velemojstre, še leto prej je debitiral za jugoslovansko reprezentanco, takrat eno najmočnejših ekip na svetu. Bruna Parme sicer tudi samozadostni Beograjčani niso mogli in ne želeli zabrisati iz ekipe skoraj dve desetletji. Izplen: nastopil je na osmih olimpijadah in se v domovino vrnil s kar šestimi kolajnami (dve srebrni in štiri bronaste). Na olimpijadah je vselej opravljal najtežje, "zamazane" naloge, branil črne figure proti najmočnejšim ekipam. In to kako: na svojih osmih olimpijadah je podpisal le tri poraze!
Parma je neločljivo povezan tudi z zgodovino Železničarskega šahovskega kluba Maribor, zanj je nastopal med letoma 1960 in 1980. Vselej na prvi šahovnici in vselej zelo uspešno. Ko sem ga v nekem intervjuju povprašal, kaj šteje za svoj največji šahovski uspeh, me je pustil odprtih ust: "Veš, za tvoj ŽŠK sem igral skoraj dvajset let, ob tem odigral več kot dvesto partij. Izgubil nisem niti ene ...!"
A vsakodnevna koncentracija in priprava na najtežje naloge sta ga drago stali: njegovi živci so trpeli na polnih obratih. Gledal je tragične zgodbe številnih kolegov in se kmalu po štiridesetem letu odločil, da si sam česa podobnega ne želi. Lesene figurice je postavil na polico, na turnirjih ga več nismo videli (kariere šahistov običajno trajajo precej dlje). Prestopil je med trenerje, postal najprej jugoslovanski, nato še slovenski selektor. S prijateljem Borisom Kutinom sta napisala učbenik Šah za vsakogar, ki so ga v dveh ponatisih razprodali v nakladi 15.000 izvodov. Danes nedosegljiva številka, tudi za največje mojstre pisane besede na Slovenskem. In to knjiga o šahu!
V Ljubljani, tik ob parlamentu, je odprl legendarno trgovinico, v kateri sta z ženo Alenko prodajala vse, kar je povezano s šahom. Trgovinica je postala nekakšen šahovski klub, zbirališče, kjer se je vsak šahist ustavil med obiskom prestolnice. Bruno se je skrival v ozadju, kuhal neverjetne količine kave, si prižigal eno cigareto za drugo. Edina tema razgovora – šah! Sicer pa je bil Parma potomec bogate in slavne ljubljanske družine (stric Viktor je bil znameniti operni skladatelj), ki ji je nova oblast po drugi svetovni vojni odvzela vse. Svoj prav so Parmovi dočakali po slovenski osamosvojitvi, ko je v denacionalizacijskem postopku Bruno podedoval lep kos ljubljanskega središča. "Tako, na denar mi ni treba več misliti, odslej bom šahiral le še iz srca," se je hudomušno nasmihal.
Imel sem posebno čast šahirati proti njemu, ob njem in za njegove ekipe. Imel sem čast posedati z njim, se pogovarjati o zlatih šahovskih časih, ki jih je aktivno pisal tudi sam. O velikanih, s katerimi se je Bruno Parma družil, o dr. Milanu Vidmarju, najbolj slavnem slovenskem šahistu, ki naj bi Bruna učil, pa je raje užaljeno dvignil nos, ko ga je 16-letnik prvič nabrisal. O Robertu Fischerju, ki je Bruna Parmo videl kot starejšega brata. O Parmovem pomenu in mestu v vrhunskem šahu smo se najbolje prepričali na šahovski olimpijadi v Manili leta 1992 (ko smo Slovenci prvič samostojno nastopili), ko so šahovski velikani z vsega sveta hiteli k njemu, ga objemali, pozdravljali in zaskrbljeno vpraševali, kako je zdaj, v novi državici, ki jo je pripeljal na olimpijado.
Imel se je s čim pohvaliti, imel je kaj povedati. Bruno Parma, velikan slovenskega šaha. Počivaj v miru, Velemojster, prepričan sem, da si tudi zgoraj, v nebesih, nepremagljiv.
Bralci na potezi!
1)
2)
3)
4)
