
Katastrofa! Očitno je to najhujše, kar se lahko pripeti v Italiji. Vsi veliki dnevniki že dva dni poročajo o tem, vsi novici namenjajo članke na prvi strani in poglobitev na notranjih straneh. Na televizijskih dnevnikih je bila do v sredo ves dan prva novica. O tem razpravljajo vsi, od ministrov navzdol.
Govorimo o porazu italijanske nogometne reprezentance v Zenici, kjer je Italija po enajstmetrovkah klonila proti Bosni in Hercegovini in že tretjič zapored ne bo nastopila na svetovnem nogometnem prvenstvu, ki bo letos v Severni Ameriki (ZDA, Kanada in Mehika). Italija je bila nekoč nogometna velesila, zmagovala je na svetovnih in evropskih prvenstvih. Svetovni prvaki so bili Italijani štirikrat, zadnjikrat leta 2006 v Nemčiji, evropski prvaki pa dvakrat, zadnjikrat leta 2021 v Londonu. Njihova udeležba na teh prvenstvih do leta 2014 ni bila nikoli vprašljiva, vedno so se uvrstili v finalni del tekmovanja. In zdaj so, že tretjič izpadli. Pred štirimi leti jih je izločila Severna Makedonija, tokrat je bila na vrsti Bosna in Hercegovina, v Zenici, mestu, za katerega glavnina Italijanov doslej še ni nikoli slišala, in v državi, ki premore komaj nekaj več kot 3 milijone prebivalcev; Italija jih ima 50 milijonov.

Vmešal se je celo minister, poslanci želijo razpravo
Vse te podatke navajajo italijanski mediji, ki s prstom kažejo predvsem na vodstvo italijanske nogometne zveze. Seveda največ kritik leti na selektorja Gennara Gattusa, o katerem novinarji menijo, da bi moral po porazu takoj odstopiti, namesto tega pa je pred kamero izjavil, da se bo o svoji prihodnosti pogovoril z vodstvom nogometne zveze. Tudi predsednik nogometne zveze Gabriele Gravina očitno ne razmišlja o odstopu, čeprav ga je k temu pozval celo minister za šport Andrea Abodi, ki se je pravkar proslavil z uspešno organizacijo zimskih olimpijskih iger. Kar nekaj poslancev je zahtevalo, naj Abodi o porazu poroča v parlamentu.

Skratka, nogomet ostaja prvi italijanski nacionalni šport. Pa ne zato, ker bi bili Italijani tako dobri nogometaši, ampak predvsem zato, ker je nogomet velik biznis. Prvoligaška moštva so v bistvu podjetja, v katera investirajo večinoma tujci, od Arabcev do Američanov. Najboljši igralci so seveda tujci, obravnavajo se kot investicija, Italijanov pa je na igriščih čedalje manj. Med komentarji, ki so sledili tokratnemu porazu reprezentance, je bil tudi podatek, da ena ekipa, Como, nekje na sredini lestvice, nastopa s samimi tujci in je na nogometno igrišče poslala samo enega Italijana. Seveda navijači ostajajo isti, njihovi idoli pa so tujci, ki se na nogometnem trgu obravnavajo kot investicija. Italijanskega pomladka pa je bore malo. Seveda ta lov na tuje igralce, predvsem z namenom, da zadovoljijo publiko, ki se istoveti z imenom ekipe, ne pa z njenimi pripadniki, dejansko onemogoča rast domačih kadrov in mladi se tako posvečajo drugim športom, kjer Italija dejansko uspeva; tako, kot je bilo to na nedavnih zimskih olimpijskih igrah. Smučaš, tečeš in plavaš lahko sam, nogometa pa sam ne moreš igrati.
Generacija Z premalo brca
Razlogov je seveda kar nekaj. Nekoč so dečki brcali povsod. Celo župnišča so imela igrišča, ker so otroci brcali žogo. Potem so igrali v lokalnih amaterskih ekipah in najboljši so seveda napredovali. V Italiji je v zadnjih letih rodnost skokovito padla, prednjačijo družine z enim samim otrokom, ki ga starši čuvajo od jutra do večera. Tisto brcanje žoge na blatnih igriščih je že del zgodovine. Skratka, pomladka ni oziroma ni številčnosti, ki bi bila potrebna, da nato trenerji in selektorji izberejo najboljše.

No, nekaj mladih nogometašev, ki so uspešni, je tudi v Italiji. Res jih je malo, ampak predstavljali bi pomladitev. Skratka, italijanski mediji opozarjajo, da bi morali reprezentanco sestavljati predvsem igralci generacije Z, torej dvajsetletniki in ne tridesetletniki kot doslej. Ampak to je teorija. Kajti Italija tvega, da ase vedno najde kaka ekipa, ki jo bodo sestavljali igralci, ki so kot otroci brcali žogo na dvoriščih. Tako, kot v Makedoniji in v Bosni.
Bojan Brezigar







