Uroš Gramc
Tadej Pogačar je še vedno kolesarski kralj, 27-letni Gorenjec je drugič letos po Strade Bianche odbil napad osem let mlajšega Francoza Paula Seixasa, ki velja za princa oziroma nekoga, ki ga lahko nasledi na prestolu, na dirki Liege-Bastogne-Liege je vknjižil četrto zmago, že tretjo zaporedno. S tem uspehom s svetlobno hitrostjo drvi proti mejniku legendarnega Belgijca Eddyja Merckxa, ki je osvojil kar 19 lovorik na elitnih petih enodnevnih preizkušnjah, trenutno je pri številki 13. A s tem se bo ukvarjal kasneje, njegova misija klasike se je zaključila do jeseni, je pa Stara dama, najstarejša enodnevna dirka v koledarju svetovne serije, ki je bila prvič organizirana leta 1892, preveč pomembna, da se pri njej ne bi še malce pomudili.
Pogačar se je s štirimi zmagami izenačil z Italijanom Morenom Argentinom in Špancem Alejandrom Valverdejem, pred trojico je z zgolj eno več le še Merckx. S tremi spomeniki letos pa je izenačil svoj rekord iz minulega leta in štiri dosežke kolesarja, ki ga lovi. Kombinacija Stare dame, Milana-Sanrema in Flandrije je Merckxu uspela dvakrat, lahko pa Gorenjec s šesto zmago oktobra na Lombardiji postane prvi s štirimi v enem letu. Liege je zanj in za slovenske kolesarje posebno mesto, saj je leta 2020 tam Primož Roglič dokazal, da lahko uspešno nastopajo tudi na enodnevnih dirkah. Pogačar pa je v letu kasneje v valonskem delu Belgije osvojil svojo prvo čislano lovoriko. Letos je moral prvič braniti čast proti mlademu valu.
Zadnji poskus rešil skrbi
"Že sem razmišljal o sprintu in kako naj se ga lotim, da ne bo prevelika razlika kot v Roubaixu z Woutom van Aertom, da me ne bi ponižal," je Tadej Pogačar povedal o tesnem dvoboju z mladim Francozom. V zadnjih dveh izvedbah četrtega spomenika sezone je prvi s svetovne lestvice uspešno napadel na slovitem vzponu La Redoute in sam odpeljal zadnjih 30 kilometrov, a Seixas je bil tokrat preveč trdoživ za kaj takega. Slovenski as se ga je otresel na zadnjem klancu La Roche-aux-Facons 13 km pred ciljno črto. "Na La Redoute sem šel do roba zmožnosti in opazil sem, da je bil tudi on že na meji, ampak na vrhu mi je prišel vštric in sem bil impresioniran. Nato sva dobro sodelovala, si privozila veliko prednost, bil je močan, zato sem podzavestno že razmišljal o sprintu, toda želel sem še zadnjič poskusiti, da se rešim teh skrbi. Težko ga je bilo zlomiti, ampak uspelo mi je. Vzpon poznam izjemno dobro in mi ugaja, v zelo visokem tempu sem ga odpeljal," je Pogačar podrobneje pojasnil duel s francoskih najstnikom.
Zanj je prepričan, da je na poti velikih uspehov. "Mislim, da ga bomo videli tudi na Dirki po Franciji, ker je tako velik talent. Francija je lahko vesela, kako kolesari," mu je polaskal Gorenjec. In kar je sejal, je tudi žel. "Že da sem mu sledil, je uspeh," je pohvalo vrnil Paul Seixas, ki je utrujenost dobro skrival. "Povsem izmučen sem bil na La Redoutu, hitrost nanj je bila osupljiva. Spraševal sem se, kako dolgo bova lahko vzdrževala ta nori tempo. Vseeno mi je bilo, če se bom zlomil na vrhu. Boril sem se, kolikor sem se lahko. Dobro sem se počutil, da sem se lahko izmenjaval na čelu. Bitko mož na moža sva oba pričakovala. Nisem se želel iti igric, da bi manj narekoval tempo in ga spravljal v slabo voljo, ker bi naju drugi lahko ujeli. Danes mi je zmanjkalo moči," je priznal Francoz, ki pa je bil vesel, da je Pogačarju vedno bližje. "Malo mi je zmanjkalo, ampak čaka me še veliko veliko dela, veliko korakov." Kje se bo s Pogijem pomeril naslednjič, še ne ve. Morda na Touru, kar pričakuje vsa Francija? "Ne vem, katera dirka bo moja naslednja. V novem tednu se bomo pogovorili z ekipo."
Konec klasik, na poti rumene majice
V tem tednu, ko bo Pogačar že preklopil na sezono etapnih dirk, v kateri ima prvič v načrtu Romandijo in Švico ter lov na peto rumeno majico na Tour de Franceu, na kateri bi se lahko izenačil s četverico, ki ima od zadnjega slavja Miguela Induraina leta 1995 v rokah rekord. Tokrat upamo, da njegovi tekmeci ne bodo najmlajši v karavani, temveč najstarejši. Na startu v Švici bo Primož Roglič, ki je dirko po Romandiji dobil v letih 2018 in 2019, od takrat pa se ni več pojavil na startu prestižne petdnevne dirke z 79-letno zgodovino. Red Bull-Bora-Hansgrohe bo spet poskusila z dvema adutoma, tudi s Florianom Lipowitzem, ki je na stopničkah končal Katalonijo in Baskijo, pomagal jima bo Jan Tratnik.
Prav veliko nasprotnikov najvišjega ranga Pogačarju na papirju ni najti, tu so še Škot Oscar Onley (Ineos Bahrain) ter Italijan Antonio Tiberi in Francoz Lenny Martinez, oba Bahrain, ki pa so bolj kandidati za stopničke kot za končno zmago. O njej bi v "normalni" konkurenci odločala zadnja peta etapa Lucens-Leysin (3500 višincev) s 14,3-kilometrskim ciljnim vzponom, a takrat so razlike že lahko znatne. Zelo težka bo tudi četrta etapa Broc-Charmey (150 km, 3600 višincev) s tremi vzponi na prelaz Jaunpass, jutrišnji uvod pa bo predstavljal 3,2 km dolg prolog v kraju Villars-sur-Glane. Dirka je bila uspešna za Slovence že pred Rogličem, Simon Špilak jo je leta 2010 dobil, nato pa je bil še trikrat drugi.
