(OLIMPIJSKI DNEVNIK) Kokoški v "pelc mantlu"

Petek, ura je 9.12. Kikiriki! Ne vem, ali sanjam ali je res. Kje pa sem, me prešine. Aha, olimpijska budnica. Vsako jutro je enako. Petelin Fabia, lastnika apartmaja, nas pozdravi v nov dan. Verjetno malo kasneje, kot bi bilo doma, ampak to je Italija, kjer so noči dolge in jutra ne obstajajo. Sploh za nas, ki globoko v noč vztrajamo ob olimpijski skakalnici.

Petelin se petelini, poskakuje prosto po velikem dvorišču v družbi kokošk, rjave in sive. Obe sta, kot se za Italijanki spodobi, urejeni razkošno, da ju ne moreš prezreti, s frizurama in košatim repom, odeti pa v - krzneni plašč. Pelc mantel! Kokodakata v moški družbi, sami pa prideta povohat, ali je kaj za kljunit'.

Smo na višini krepko čez tisočaka, kjer so zime daljše in hladnejše, čeprav sneženja še nismo doživeli. Menda so ga tik pred našim prihodom. Odtlej je bela odeja vsak dan tanjša, zima se počasi poslavlja. Pred vhodom smo si na začetku čistili blatne čevlje, zdaj ne več. Le eno jutro sem odprl polkna in je dišalo po svežem snegu, a nisem ga videl. Zagledal sem Fabia in ga pozdravil: "Ciao." Pri tem se naša komunikacija začne in konča. Mi ne govorimo italijansko, on samo materni jezik. Si je pa dopisoval pred prihodom, kot da je bil rojen na Otoku.

Je prijazen možakar, če bi ga kaj potrebovali, je vedno tam. Vsa Moena se zdi taka, prvo naselje severovzhodno od olimpijskih skakalnic. Sploh naš del, bolj vaški. Ljudje te na ulici pozdravijo z veselim in glasnim "ciao". Preko ceste sta osnovna šola in vrtec, iz katerih odmeva glasen vrvež in pred katerima popoldne mamice čakajo na svoje otroke. Voham krofe, tudi tu mora biti pust. Sicer je to mirno okolje, v katero bi se morda umaknil, če bi želel napisati roman. Še glavno povezovalno cesto po dolini so speljali mimo in celo zgradili predor.

Turizem je tu že več kot sto let, vsaka hiša ima vsaj tri nadstropja. Tudi stare lesene, v katerih se še vzdržuje obrt ali vsaj spomin nanjo, so urejene. Italijanščina se na napisih meša z nemščino, kot se zgodovina teh krajev. Zadnji dnevi so še malo bolj pisani. Na avtobusnih postajah doživiš olimpijski utrip, če temu lahko tako rečemo. Švedi, Nemci, Norvežani, Slovenci … porisani po obrazu ter odeti v drese in zastave vstopajo in izstopajo. Peščica se jih zadrži še na sončni terasi lokala v središču kraja, ki deluje kot iz pravljice, drugi se skrijejo po hotelih in apartmajih. Tudi navijačem dobro dene počitek.