Izgubili smo še enega velikana nogometa. Velikana, ki je bil s svojim življenjskim slogom manj na očeh kot drugi, ki nas zadnje čase zapuščajo na parna leta: Diego Maradona (2020), Pele (2022), Franz Beckenbauer (2024). A njegova vloga na igrišču je bila podobno ogromna. Franco Baresi je bil vendar tip, ki si je izmislil obrambo, vsaj njeno bolj sodobno različico. In izmislil si je zvestobo klubu. Ko je bilo treba z njegovim AC Milanom oditi v drugo ligo, je šel. Dvakrat.
Mnogi še dandanes na pamet zdrdramo postavo, ki je leta 1989 vzela naslov evropskih klubskih prvakov. Galli v golu. Baresi in Costacurta zadaj. Maldini in Tassotti na bekih. Ancelotti in Rijkaard ter Colombo in Donadoni v zvezni vrsti. Spredaj Gullit in van Basten. Trener Arrigo Sacchi. Kapetan Franco Baresi.
Le kdo drug bi bil kapetan. Pri sedemnajstih so ga prekomandirali v člansko moštvo Milana in nikoli več ga ni zapustil. Niti leta 1980, ko so rdeče-črne zaradi prirejanja rezultatov vrgli v drugo ligo. Niti leta 1982, ko je razriti AC Milan spet izpadel v serie B. Ja, kot svetovni prvak z Italijo na SP '82 je Baresi šel igrat drugo ligo. Vseh dvajset let kariere je bil nogometaš Milana. Petnajst let njegov kapetan.
Seveda je razvpiti lastnik kluba Silvio Berlusconi dokupoval strašna imena, kot so Panucci, Albertini, Desailly, Boban, Savićević ..., za trenerja pa postavil Fabia Capella, da je Milan osvojil Evropo še v letih 1990 in 1994. Navijači pa so žgali žolčne debate, katero od rdeče-črnih moštev je najboljše v zgodovini nogometa, katera obramba. Tista, ki je v sezoni 1991/92 z Baresijem ostala neporažena v strašni serie A? Tista iz sezone 1993/94, ki je na 34 tekmah serie A pod poveljstvom Baresija dobila vsega petnajst golov?
Pri mestnem tekmecu Interju so se tolkli po glavah, da so v mladinski pogon vzeli njegovega brata Giuseppeja, Franca pa zavrnili. Saj je tudi Giuseppe naredil lepo kariero, a kmalu je vendarle bil znan le kot "oni drugi Baresi". AC Milan je vzel Franca in na njem zgradil nogometno dinastijo. Obrambo, ki si je izmislila ofsajd past. Podoba Baresija, kako dviguje roko in signalizira sodniku, da se je v zanko ujel tekmečev napadalec, je postala ikonična. Ko je leta 1997 končal kariero, je kapetanski trak Milana predal drugemu velikanu obrambe Paolu Maldiniju. Edinemu, ki je za AC Milan odigral več tekem od njega.
Če zadnje čase iz Italije prihajajo same slabe nogometne vesti, je bil Baresi del Italije, ki je bila še mogočna sila. Leta 1982 na SP sicer ni dobil prave priložnosti, naslov svetovnega prvaka je osvojil sedeč na klopi. Leta 1994 je bil kapetan azzurrov. V finalu z Brazilijo je tako prevladoval v obrambi, da se je končalo z 0:0. Obupne italijanske enajstmetrovke, da je Brazilija zmagala, pa so bile rezervirane za velika imena. Najprej je zgrešil on. Nato Daniele Massaro. Za konec Roberto Baggio.
Po tem je odigral le še eno tekmo za Italijo. Se spomnite obračuna v Ljudskem vrtu, ko se je žoga po strelu Darka Milaniča od prečke odbila meter za črto, sodnik pa ni priznal gola Slovenije? No, to je ta tekma. V kvalifikacijah za EP se je 7. septembra 1994 končala z 1:1.
Avgusta lani je Baresi moral na operacijo pljuč. Začel z imunsko terapijo, ki naj bi preprečila raka. Februarja letos je presenetil kot nosilec olimpijske bakle, ki jo je prinesel na svoj stadion San Siro v Milanu. Konec julija se je poslovil v znamenju svoje šestice. Šestkrat je bil prvak Italije. S številko šest na hrbtu. In, kakšna žalost, umrl je star 66 let.
