Nejc Strojnik
Septembrski plezalni spektakel na Obali ima zdaj že nekaj stalnic. Polno prizorišče, glasne navijače, odlično kuliso pod koprsko steno in, skoraj bi lahko rekli, Janjo Garnbret na najvišji stopnički. Nič drugače ni bilo niti ob jubilejni 30. domači tekmi svetovnega pokala oziroma svetovne serije, peti v Kopru po dolgih letih kranjske tradicije. V dveh dneh se je pod steno zbralo okoli 8000 gledalcev, velik del njih pa je v soboto zvečer čakal predvsem na zadnjo slovensko predstavo. In jo tudi dočakal. Garnbretova je z višino 42+ prišla do rekordne šeste domače zmage, 51. v karieri, ter še enkrat dokazala, kako zelo uživa pred domačimi navijači. Druga slovenska finalistka Rosa Rekar je končala na petem mestu. Američanka Brooke Rabourou je bila druga z višino 33, Chaehyun Seo iz Južne Koreje je bila tretja z višino 32+.
Bila je trmasta
A tokratna zmaga ni bila povsem gladka. Korošica, ki je v kvalifikacijah in polfinalu delovala suvereno, se je morala v finalu spopasti z izjemno vlažnimi razmerami. V enem od gibov je bilo za trenutek videti, kot da ji morda ne bo uspelo. Tudi selektor Gorazd Hren je pozneje priznal, da jih je pošteno prestrašila. A Garnbretova se je rešila in nadaljevala, kot da se ni zgodilo nič. "Korošica, ki je v meni, ni spustila. Res sem bila trmasta," je smeje dejala po finalu. "Smer sem odplezala tako, kot sem si zamislila, sicer sem vmes sama sebi dala en mali srčni infarkt, vendar sem se iz tega rešila. Bilo je izjemno vlažno in sem se bolj borila s tem, da ostanem na steni, kot plezala smer. Podpora ljudi me je vseskozi držala na steni."
Sedemindvajsetletnica, za pripravo katere že leta skrbi trener Roman Krajnik, tudi letos tekmuje manj, izbira dogodke, nove meje išče tudi v skali, kjer je junija kot prva ženska preplezala Bibliographie z oceno 9b+, toda tekmovalnega ognja zaradi tega ni izgubila. Prej nasprotno. "Tudi če je tekem manj, sem v tekmovalnem duhu, ker sem tekmovalka po duši in srcu. V tem uživam." V Kopru se je dobro počutila od prvega dne. Bila je mirna, zadovoljna sama s sabo in predvsem sproščena. Ko je po zmagi zadonela Zdravljica, jo je trenutek vendarle prevzel. "Občinstvo je fantastično, vsako leto mi je super nastopati tu, ker so tu moji prijatelji in družina. Ne vem, če je bila himna kdaj tako glasna."
Domače občinstvo zanjo sicer ni bilo vselej le prednost. Spomnila se je Kranja leta 2019, ko se ni uvrstila v finale in ko jo je med plezanjem motilo tudi glasno kričanje otrok. Danes je zgodba povsem drugačna. "Takrat mi ni bilo lahko plezati, a sem to zelo vzljubila in obrnila sebi v prid. To te drži na steni, drži te pokonci in te motivira. Mogoče se bo med temi otroki skovala kakšna nova Janja." Na tekmo v Koper so letos zaradi jubilejne tridesete slovenske izvedbe povabili številne nekdanje finaliste kranjskih in koprskih tekem, med njimi Martino Čufar Potard, Majo Štremfelj, Mino Markovič, Klemna Bečana, Urbana Primožiča in številne druge. Garnbretovi je veliko pomenilo, da so jo spremljali prav ljudje, ki so slovensko plezanje gradili še pred njo. "Meni je v veliko čast, da plezam pred njimi, ker je vsak izmed njih dodal košček k slovenskemu plezanju."
Sobotni večer pa ni bil le Janjin. Rosa Rekar, lanska svetovna podprvakinja v težavnosti, si je po tretjem mestu v polfinalu obetala veliko, finale pa končala na petem mestu z višino 30. Sama rezultata ni postavljala v ospredje. Bolj jo je motilo, da v steni ni pokazala vsega, kar zna. "Vedno si rečem, kot mlada tekmovalka, da rezultati niso najpomembnejši, saj bom na koncu tekme vedno najprej pogledala na to, kako sem plezala. Na žalost nisem najbolj zadovoljna s svojim plezanjem," je priznala. Nekaj nervoze ji je povzročal predvsem začetni skok. "Če bi šla bolj samozavestno, bi lahko tudi malo bolj na polno plezala naprej." Je pa tudi ona izpostavila tisto, česar se na koprski tekmi skoraj ne da prezreti: "Bila sem izjemno navdušena nad energijo navijačev. Vzdušje v Kopru je vsako leto super, meni je občinstvo definitivno pomagalo."
Če je Rekarjeva po petem mestu ostala nekoliko razočarana, je bil selektor Gorazd Hren z razpletom domače tekme zadovoljen. Žal mu je bilo predvsem, da Slovenija v moškem finalu ni imela predstavnika. Tam je slavil Japonec Neo Suzuki, pred rojakom Satonejem Yoshido in Indonezijcem Putro Trijem Ramadanijem. A glavnina domačih oči je bila, razumljivo, uprta v ženski finale. "Rosa vem, da je bila razočarana, in razumem, zakaj. Mislim, da je plezala dobro, smer je bila težka. Janja pa je izjemno odplezala. Res nas je prestrašila na tistem gibu, ki je odločal za stopničke. Mislim, da se je prav zaradi domače tekme in domačega občinstva ujela, nadaljevala in nato zase, za nas in za navijače odplezala zadnji del z zadnjimi močmi. Bila je izjemna predstava, lep večer in lep praznik športnega plezanja."
Vsak si zasluži priznanje
Trideseta domača tekma je bila tudi priložnost za pogled nazaj. Prvih 25 je gostil Kranj, zadnjih pet Koper, skozi vsa ta leta pa je ena od stalnic Tomo Česen. Legendarni trener, selektor in organizator je za svoj prispevek prejel posebno zahvalo, sam pa je ob tem hitro opozoril, da takšne prireditve nikoli ne naredi en človek. "Cela četica nas je, da se takšna tekma izpelje, zato si vsak zasluži priznanje, ker sam ne moreš ničesar narediti," je dejal. Še bolj je žarel ob pogledu na nekdanje finaliste. Po njegovem se prav na takšnih večerih lepo vidi veriga, ki slovensko plezanje povezuje iz generacije v generacijo.
Za Garnbretovo tekmovalna sezona s Koprom sicer še ni končana. Konec oktobra jo čaka še tekma v Santiagu, prvi obisk Južne Amerike pa jemlje tudi kot priložnost, da šport pokaže novemu občinstvu. "Vesela sem, da grem tja in da lahko pokažem svojo strast in razširim to ljubezen med ostale ljudi," je zaključila.
