(INTERVJU) Trener, zaradi katerega je v Zlatorogu zapihal nov veter: Naša blagovna znamka je boj!

Poteza celjskega kluba, da v mesto ob Savinji pripelje prekaljenega 59-letnega portugalskega strokovnjaka, že rodi prve sadove. Paulo Pereira, ki je trenersko pot začel že kot 17-letnik, prvo člansko ekipo pa prevzel leta 1996, je po šestih prvenstvenih tekmah še brez poraza. V ekipo, ki je za razliko od lanske sezone, precej močna tudi v končnicah tekem, je vnesel nov duh, novo energijo. Učitelj športne vzgoje po izobrazbi in velik zaljubljenec v rokomet trenersko delo v Celju združuje s selektorsko službo na Portugalskem, s katero se je v osmih letih uvrstil na sedem velikih tekmovanj in prekinil skoraj desetletje in pol dolgo sušno obdobje. Zaveda se, da ga v Celju, s katerim je sklenil dveletno pogodbo, čaka še veliko dela, a je optimističen, da klub vrne tja, kjer je pred leti že bil.

Kdaj so vas poklicali iz Celja in ali vas je bilo težko prepričati, da pridete v Slovenijo?

"Agent mi je povedal, da obstaja možnost, da pridem v Celje. Takoj sem dejal, da se o tem lahko pogovorimo, da vidimo, kakšne pogoje ponujajo, kakšna bo ekipa, igralci … Pa se jim potem niti ni bilo treba truditi, da so me prepričali. Na koncu se je izkazalo, da so se moja pričakovanja o Celju izkazala za pravilna. Delamo zelo dobro, imamo veliko mladih igralcev s sanjami, zaradi česar je zame lažje. Motivirani so, tudi mene motivirajo in jaz njih. Seveda vem, da klub ni v bleščečem finančnem položaju, da ni tako, kot je bilo pred desetimi, petnajstimi leti, a sem prepričan, da je na dobri poti, da se izboljša na vseh področjih."

Klub ste pred prihodom verjetno dobro poznali.

"To je klub z zgodovino, vsi poznajo Celje. Tudi zato sem se veselil prihoda sem. Prepričan sem, da igralcem, ekipi lahko tudi navijači zaupajo. Lepo je pogledati na tribune Zlatoroga, a potrebujemo jih še več. Mislim, da smo na dobri poti, da nam bo uspelo v dvorano privabiti še več gledalcev, ki nas bodo gledali, kako igramo, kako se borimo."

Dejali ste, da je do tega trenutka vse tako, kot ste pričakovali …

"Res je. Všeč mi je, da so ljudje tako prijazni. Je pa tudi res, da še nismo izgubili (smeh, op. p.). Hitro sem začutil, da želijo vsi pomagati in do sedaj res nisem imel nobenih težav."

Sezona vam odlično uspeva, pet zmag in en nedoločen izid vas uvršča na vrh lestvice.

"Morda je celo bolje, kot smo pričakovali, a rezultat me ni presenetil, pravzaprav smo si ga zaslužili. Ko pogledam igralce, kako se trudijo, kako hočejo biti iz dneva v dan boljši … Na začetku smo imeli nekaj težav s komunikacijo, govorimo različne jezike, svoj čas terja tudi nov stil igre, da se nanj navadijo, a gre nam vedno bolje, boljši smo v vseh parametrih igre."

Omenili ste stil igre. Kaj si želite od svoje ekipe v napadu, kaj v obrambi?

"Igralce želim prepričati, da je dosežen gol dovolj. V napadu si ne želim nič več kot to. V obrambi pa moramo delati na sodelovanju in detajlih. Včasih v obrambi naredimo preveč stvari, ki jih ne potrebujemo. Moramo prepoznati nevarne situacije, ki jih napad nasprotnika lahko postavi v našo obrambo in prepoznavanje teh signalov bo gotovo vse skupaj izboljšalo. Kot ekipa potrebujemo blagovno znamko. Naša blagovna znamka je boj. Na rezultat vplivajo tudi stvari, ki niso odvisne samo od nas, zato se moramo še bolj boriti. Ko se boriš, je rezultat v drugem planu. To skušam prepričati ekipo in za zdaj bi rekel, da mi gre dobro. Če se boriš, si lahko boljši. Tudi napake pridejo, a določene so dovoljene. Vsi jih delamo, ne le v športu. Če narediš napako, ko skušaš dati od sebe vse, je to dobra napaka, v njej ne vidim težave. Če bomo še naprej delali na tak način, nam lahko uspe. V nasprotnem primeru je poraz zagotovljen."

Še posebej visoka zmaga vam je uspela prejšnji konec tedna, ko ste proti Kopru slavili s kar 19 goli prednosti. Je bila to največja razlika v vaši karieri?

"Ne. Mislim, da sem zmagal tudi že z več goli razlike. Ampak okej, za nas razlika niti ni pomembna. Bila je dobra tekma, a ne toliko zaradi rezultata. Vsakega tekmeca spoštujemo in vseh 60 minut igramo svoj maksimum. V tem primeru je to pomenilo 19 golov razlike, a za nas je bilo bolj pomembno, da je naša igra stekla. Da so vsi vedeli, kaj morajo v vsakem trenutku storiti in so naredili točno to, kar smo načrtovali. Skoraj sto odstotkov odločitev, ki smo jih sprejeli med tekmo, je bilo načrtovanih. To se mi zdi ključno."

Ekipa Celja je precej mlada. Omenili ste že nekatere prednosti, ki pridejo s tem, kaj pa slabosti?

"Ena od slabosti je gotovo ta, da želijo hitro pojesti ves svet. Ko imamo pojesti tako veliko, moramo jesti počasi. Fantje imajo močno voljo, ta včasih daje prostor za napake, ki jih kakšen izkušenejši rokometaš ne bi naredil. Izkušnje pa lahko dobijo le tako, da igrajo in delajo tudi napake. Zato moramo biti potrpežljivi, jim maksimalno pomagati. Ne le jaz, pomagajo jim tudi izkušenejši igralci, kapetan Žiga Mlakar, denimo. Všeč mi je celjsko okolje, za mlade rokometaše je super, ko odraščajo, se razvijajo."

Zagovarjate delo na dolgi rok?

"Običajno sem v sredinah ostal več let. Upam, da bo tukaj podobno. Imam dveletno pogodbo, ko se izteče, bomo videli, kako in kaj."

Iz vaših besed je razbrati, da uživate v delu s celjsko ekipo. Kako pa so igralci sprejeli vas?

"Takoj na začetku sem jim povedal, da želim, da na treninge prihajajo nasmejani, veseli. Na treninge se moramo dobro pripraviti, da ne izgubljamo časa in trenažni proces čim bolj osmislimo. To mora biti načelo na vseh področjih v življenju, ne le pri rokometu ali v športu. Da v nečem najdeš smisel, si motiviran in ne izgubljaš časa. Opravili smo skoraj sto treningov in odigrali 16 tekem. V tem smislu nismo izgubljali preveč časa. Okej, če sem iskren, ta trening danes (pogovarjali smo se v četrtek, op. p.) ni bil tako dober, a 95 odstotkov treningov je odličnih. Vedno so zavzeti, osredotočeni. Zato je res lepo delati z njimi."

Poleg trenerske službe v Celju ste tudi selektor portugalske reprezentance. Bi zase dejali, da ste odvisni od rokometa? V dobrem smislu, seveda.

"Ja. Tretjič kombiniram trenersko delo v klubu s funkcijo selektorja reprezentance. To pomeni veliko več dela in včasih, priznam, sem utrujen. Prav zdaj moram nekaj časa posvetiti reprezentanci, da se pripravim na pripravljalno obdobje v začetku novembra. Pogledati moram veliko tekem, slediti igralcem, obenem pa je tudi v klubu močan cikel, prihodnji teden nas čaka evropski pokal. A ko počneš nekaj, kar ti je tako všeč, je veliko lažje."

Portugalska reprezentanca je pod vašim vodstvom doživela preporod. Redno se uvršča na velika tekmovanja, največji uspehi so se zgodili pod vašim vodstvom.

"Veliko dejavnikov vpliva na to. Ne le trener, igralci ali klubi, kjer igrajo. Je pa res, da smo bili 14 let brez nastopa na evropskem prvenstvu in 17 let brez svetovnega prvenstva. Zdaj se nam je uspelo uvrstiti na sedem velikih tekmovanj zapovrstjo, tudi na olimpijske igre. Smo edina portugalska ekipa, ki je nastopila na olimpijskih igrah. No, saj so tudi nogometaši, trikrat ali štirikrat, ampak saj veste, za njih so olimpijske igre, kot bi šli na plažo. Ne jemljejo jih resno, za nogometaše veljata le evropsko in svetovno prvenstvo. Na Portugalskem imamo vse več odličnih rokometnih trenerjev, vedno bolj razumemo igro, tudi klubi investirajo več, da dobijo boljše igralce iz tujine, ki pomenijo dodano vrednost. Vedno bolj se lahko kosamo z evropskimi klubi. Ko sem leta 2017 prevzel reprezentanco, je bilo zaposlenih šest ljudi, zdaj jih imamo deset. Pred tem nismo imeli video analitika, osebe za stike z javnostmi, imeli smo samo enega fizioterapevta, zdaj jih imamo več. Izboljšujemo se in smo na vseh področjih vedno bolj konkurenčni."

Slovenci smo si vašo ekipo še posebej zapomnili po porazu s tremi goli razlike na zadnjem evropskem prvenstvu. Kako se spominjate tiste tekme?

"Odlična tekma! Pred Slovenijo smo premagali Norvežane in res smo bili veseli, ko smo se potem uvrstili na kvalifikacijski turnir za nastop na olimpijskih igrah. Uspelo nam je drugič v zgodovini. Če na tem prvenstvu ne bi bilo tekme med Slovenijo in Dansko, ki so jo Danci vzeli, kot da so na počitnicah, bi se mogoče uvrstili v Köln in igrali za peto mesto. To si bi zaslužili, ampak okej, osvojili smo sedmo mesto, kar je naš drugi najboljši rezultat v zgodovini."

Verjetno se že veselite januarja in novega svetovnega prvenstva?

"Se. Mislim, da se lahko borimo za še boljše rezultate. Imamo še nekaj težav in odprtih vprašanj, na katerih moramo delati, da bomo še bolj konkurenčni, a občutek imam, da lahko na svetovnem prvenstvu naredimo nekaj zares dobrega."

Ko sva ravno pri mednarodnih tekmah, Celje v letošnji sezoni ne nastopa v ligi prvakov. Tega navijači niso navajeni in upajo, da se tekme na najvišji ravni znova vrnejo v Zlatorog. Kakšne so vaše napovedi okoli tega?

"Nastop v evropskem pokalu se mi zdi dobra odločitev. Ta sezona je prehodna, bomo videli, kaj nam prinese prihodnost. Je pa res, da bodo mladi igralci v evropskem pokalu dobili številne izkušnje in upam, da bomo že v naslednji sezoni stopili stopničko višje in igrali v evropski ligi. Korak za korakom. Liga prvakov zahteva veliko denarja, igralce z več izkušnjami in mislim, da klub v tem trenutku ni pripravljen igrati v tako zahtevnem tekmovanju. Seveda pa upam, da v prihodnosti bo. Delamo v tej smeri, borimo se."

Če greva še nekoliko izven rokometa, kaj vas je v Sloveniji še navdušilo? Koliko časa ste imeli za spoznavanje države?

"Ne preveč (smeh, op. p.). Vmes je za dva tedna na obisk prišla žena, mogoče bo znova prišla novembra. Obiskali smo Maribor in Ljubljano, to je to. Resnično všeč mi je, da so ljudje v Sloveniji dobri, simpatični, prijazni. Zaradi tega sem še bolj srečen, da sem prišel. No, da ne pozabim, na Celjskem gradu sem tudi bil, veliko zgodovine je tam, pa še relativno blizu mojega doma je."

Kako blizu pa ste si s slovenščino?

"Saj veste, kaj so prve besede, ki nas naučijo, ko pridemo v tujino (smeh, op. p.)."

Ne vem (smeh).

"Malo bolj pomislite, haha. Nekaj sem se naučil v tem času, osnovne besede, kot so srečno, dober dan, dobro jutro, dober tek, tem besedam lahko sledim. Slovenščina je resnično težek jezik."