(INTERVJU) Luka Pibernik: Ni problema, če si kdaj zaželiš pico ali burger, kar v teoriji ni dobro

Odpeljal je vse tri tritedenske dirke in vseh pet spomenikov, Luka Pibernik je v petih sezonah dirkanja v svetovni seriji videl vse. V letih 2013 in 2015 je postal državni prvak na cestni dirki, bil je peti na svetovnem prvenstvu med mlajšimi člani, krona njegove kariere pa je etapna zmaga v dresu Bahraina, za katerega je vrtel pedale v obdobju 2018-2020, na dirki po Beneluksu. Morda bi dosegel še bistveno več, če ne bi kolesa obesil na klin pri 27 letih, ko bi moral biti na vrhu moči. Je pa k sreči ostal v kolesarstvu oziroma se je vrnil vanj in predaja znanje ter izkušnje mladim v članski ekipi Roga (pod imenom PogiTeam Gusto Ljubljana), kjer je začel športno pot. 

Tam se je še kot tekmovalec srečal z obema našima šampionoma, Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem, s katerim je 31-letnik iz Suhadol v občini Komenda celo v daljnem sorodu, včasih pa sta skupaj tudi trenirala. Zdaj za oba navija, v Komendi menda že teče beseda o prihajajočem kolesarskem vrhuncu. "Pogovarjajo se, kdaj se začne, kakšne so etape in podobno. Ljudje redno spremljajo kolesarstvo, pogovarjamo se tudi o prejšnjih zmagah. Kar nekaj je že bilo uspehov," nam je ob robu nedavnega državnega prvenstva v Celju povedal Luka Pibernik. Lahko bi kakšno rekli tudi o uspehu njegovih fantov. Mihael Štajnar, s 24 leti že najstarejši in najizkušenejši kolesar mlade ljubljanske zasedbe, ki se mu je nedavno na slovenski pentlji za las izmuznila pikčasta majica, je v knežjem mestu postal prvak v posamični vožnji na čas. No, mi smo rekli par besed, še nekaj več pa o Dirki po Franciji, ki jo je 31-letni Gorenjec odpeljal leta 2016. V drugi sezoni v svetovni seriji pri ekipi Lampre-Merida je bil pomočnik Južnoafričanu Louisu Meintjesu, ki je osvojil končno deveto mesto. 

Kako vi doživljate ta čas, že nestrpno pričakujete Dirko po Franciji?

"Odločilne etape si bom zagotovo ogledal v živo, takrat si bom že vzel čas, ampak težko bi kaj več, ker imam še svoje delo."

Dirko ste odpeljali pred devetimi leti, kar niti ni tako daleč v preteklosti. Kakšni so vaši spomini, kaj ste si najbolj zapomnili?

"Že kot kolesar imaš občutek, da je to največja dirka na svetu. Ogromno je gledalcev, organizacija je na najboljšem nivoju, kar sem jaz videl, pa sem v kolesarstvu videl vse. To je dirka svetlobna leta pred ostalimi. Kar pa se mojega nastopa tiče, je bil prihod na Elizejske poljane nekaj, kar si verjetno želi vsak kolesar. Bil je poseben občutek, čeprav nisem imel odmevnih rezultatov, je eden največjih dosežkov v moji karieri, s katerim so se mi izpolnile kolesarske sanje."

Je bila to tudi najtežja dirka, ki ste jo odpeljali?

"O tem je težko govoriti. So dnevi, ki so težki oziroma če si dober, manj trpiš, da prideš do cilja. Imaš tudi slabe dneve, ko ne gre po planu in trpiš. Ampak nič drugega ti ne preostane, kot da si rečeš 'treba je priti do cilja, jutri je nov dan'. Na srečo takrat ni bilo toliko slabih dni. Po mojem mnenju je veliko težje končati kakšno enodnevno dirko. Na etapnih dirkah je časovni limit načeloma dovolj visok, če pa si bolan ali poškodovan, je to misija nemogoče. Jaz sem imel takrat nalogo pomočnika Louisu Mentjesu, ki je bil naš kandidat za visoka mesta v skupnem seštevku. Sploh v razgibanih etapah sem skrbel, da je bil v dobri poziciji, da je izgubljal čim manj energije. Drugače pa sem bil še zadolžen za bidone in podobne reči."

Ste imeli idejo, da bi naredili tudi kaj zase, je bila kakšna priložnost?

"Niti ne. Kot profesionalni kolesar moraš svoje delo jemati kot službo. Če šefi ekipe določijo tvojo nalogo, jo spoštuješ in poskušaš izpolniti po najboljših močeh."

Kako danes gledate na svoj dosežek, da ste odpeljali vse tri grand toure?

"To je osebno zadovoljstvo, nič več, sem pa vesel, da bom to nekoč lahko povedal sinu, se pohvalil, ko bova skupaj gledala kakšno dirko. Ampak ko bo malo večji, da bo razumel, zdaj ima komaj tri leta."

Kakšna je razlika med Girom, Tourom in Vuelto v vaših očeh?

"Kolesarji naredijo dirko težko, trasa nima bistvene vloge. Tour je poseben v tem, da je od prvega dne nervoza zelo visoka, ogromno je padcev, sploh na širokih, ravnih, valovitih cestah. Najtežja dirka je, ker je od začetka do konca stres, borba za pozicijo, s čimer pride težkost dirke. Na Vuelti še imaš kakšne ravne etape brez stresa, ko gre na polno le zadnjih 30 kilometrov v pripravi na sprint, prej pa je pač 'lagoden' tempo."

Enim je najbolj všeč Tour, ker je največji spektakel, Vuelta je proti koncu sezone, ko je že bolj sproščeno vzdušje … Vsaka dirka ima svoj temperament. Katera je bila vam najbližje?

"Pogledati moramo malo širše. V mojem času, med letoma 2015 in 2020, se je ta trend že spreminjal, vedno manj je bilo lahkih etap oziroma dni brez stresa. Danes gre vsak dan od starta do cilja na polno. Mislim celo, da je to za kolesarstvo dobro, dirke so bolj gledljive, razpleti se dogajajo bolj zgodaj, več ljudi jih gleda že veliko prej, kot jih je včasih."

Trasa letošnjega Toura je zelo podobna tisti, ki ste jo odpeljali vi. Na začetku bo precej ravninskih etap na severu Francije, v drugi polovici sledijo Pireneji in nato Alpe. Kaj pričakujete?

"Ah, te 'lahke' etape. Na severu Francije ni ravnine, vseskozi je gor in dol, levo in desno, plus to, da bo vsaj v eni ali v dveh etapah močan veter. Vemo, da so etape dolge po 200 kilometrov - in prej ali slej prideš na cesto, ki je ravna in odprta ter veter s strani. To bodo najbolj stresne etape na Touru, tako za kolesarje za generalno razvrstitev kot za tiste, ki hočejo preživeti." 

Torej prva polovica dirke ne bo dolgočasna?

"Ne bo, zagotovo ne. Ogromno bo stresa zaradi pozicij, te etape bodo zelo težke. Pomembno bo, da imaš uravnoteženo ekipo. Le s pomočniki za gorske etape in brez 'bikov', torej večjih in močnejših kolesarjev, ki te na ravnih terenih držijo v ospredju, nimaš tam kaj početi. Mislim, da je letos trasa zanimivo zastavljena, čeprav bi bilo po mojem mnenju zanimivo tudi, če bi bila povsem ravninska. Dirka po Franciji je največja dirka na svetu, pridejo najboljši na svetu - in to da posebno draž."

Napovedovati je vedno nehvaležno, se pa z napovedmi precej ukvarjamo. Letos jih precej temelji na rezultatih kriterija po Dofineji, ki velja za generalko za Dirko po Franciji in na kateri so nastopili vsi kandidati za končno zmago z izjemo Primoža Rogliča. Kakšna se vam zdijo izhodišča, je Tadej Pogačar nesporni favorit?

"Tisto je bila enotedenska dirka, zdaj bo tritedenska. Toliko je nepredvidljivih dejavnikov, možnosti padcev, poškodb … Na Dofineji je Tadej pokazal, da ima prestavo več, ampak moramo biti vseeno previdni. Upajmo, da pride najprej skozi brez padcev in nepredvidljivih zapletov. Zadeve se lahko hitro premešajo. Omenil sem veter, samo slaba pozicija in lahko izgubiš minuto ali celo dve, tudi tri. Prvi teden bo odločilen glede tega, tam lahko Tour izgubiš, ne moreš pa ga dobiti."

Če nepredvidene dejavnike odstranimo, je korak pred konkurenco. Se strinjate?

"Le kronometer je dal na Dofineji malo misliti, ampak že naslednji dan je pokazal, kam stvari sodijo."

Kaj je bilo krivo, da je relativno precej zaostal za Vingegaardom, sploh pa za Evenepoelom?

"Letos je Tadej do takrat odpeljal le eno etapno dirko in mislim, da noge do kronometra še niso bile prave. Plus to, da je verjetno treniral ogromno na višini, kjer je intenziteta nekoliko nižja in je potreboval kak dan oziroma tiste pol ure vožnje v nezavest, da so se noge začele vrteti, kot se morajo."

V Franciji bosta dva kronometra, prvi ravninski že v peti etapi in nato gorski v Pirenejih. Koliko bosta po vašem mnenju vplivala na razplet?

"Čisto odvisno, kako bodo stvari potekale. To je ta čar dirke."

Največja neznanka je Primož Roglič, ki se je letos bolj malo meril s konkurenti Toura. Kje vidite njegov položaj v pelotonu?

"Mislim, da je še vedno konkurenčen. V prvem delu Gira pred padcem je to dokazal. Verjamem, da ne bo daleč, je pa res, da nimam podatkov, kaj točno si je poškodoval, koliko ga je to oviralo pri treningu, koliko časa je moral počivati. Mislim, da se bo že v prvem tednu videlo, ali je konkurenčen, če je tam za končno zmago ali je prišel nabirat etapne."

Kako vidite to slovensko, niti ne rivalstvo, ampak da imamo dva kolesarja povsem v svetovni špici?

"Še vedno mislim, da ljudje to premalo cenijo. Mislim, da bo nemogoče ponoviti, da bi imeli dalj časa prvega in drugega kolesarja sveta. Sami superlativi z moje strani."

V določenem obdobju se je vaša kariera križala z obema našima šampionoma. Vi ste v ljubljanskem Rogu ravno prestopili med člane, ko se je Roglič prišel preizkusit še kot rekreativec, Pogačar pa se je v tem času kalil v mlajših kategorijah in je k članom prišel, ko ste vi šli na tuje. Kako se ju spominjate?

"Spomnim se, ko je Roglič prišel k nam na trening in smo se peljali na Pokljuko in Soriško planino. Na Soriško planino je prišel skupaj z Janom Polancem in smo vsi samo debelo gledali, kako je fant dober. Imel je zelo malo resnega treninga, kolesarskega, bom rekel, da ne bom koga užalil. Že naslednje leto je dokazal, da spada na najvišji nivo. Zelo hitro se je odvilo. S Tadejem pa sva celo malo v sorodu, očeta sta bratranca, tudi trenirala sva skupaj. V fizičnem razvoju je zaostajal celo mladost in mislim, da mu je ravno to dalo nekaj več. Pri starejših mladincih, ko so se stvari malo poravnale, je dokazal, da ima brzino več, v kolesarskem žargonu, in to dokazuje še danes." 

Ste proti njemu ohranili status nepremaganega?

"Ja, vseeno sem pet let starejši. Bil je čas korone, ko sem zaključil kariero, on pa se je tedaj začel vzpenjati s svetlobno hitrostjo." 

A Roglič pa je bil že takrat hitrejši od vas na vzponu?

"Ja, premagal me je. Je pa res, da sem bil jaz takrat star 18 let, on pa 22, 23. Takoj je dokazal, da ima mašino, da se dobro pelje tudi po štirih urah treninga, kar je pokazatelj, da je nekaj v njem. Že ko je naslednje leto začel zmagovati, smo vedeli, da je to to." 

Dirka po Franciji je poseben dogodek v letu sploh za vaš klub. Kako jo boste spremljali? Boste kdaj tudi vsi skupaj v klubu gledali etape, prestavili treninge ali kaj podobnega?

"Itak, da se navija. Tadeju želimo čim boljše. Nekateri gredo celo v Francijo na ogled s starši, s kamperji. Pri nas doma bo letos še televizija, ko otroci zrastejo, pa gremo zagotovo tudi mi, da jih malo okužimo, haha. Poseben občutek je, ko navijaš za nekoga od naših. Nekateri res tudi skupaj v klubu gledajo dirko, malo mlajši, brez družin, jaz nimam časa. Mi imamo treninge, nekaj dirk, potem pa malo pavze in bo več časa za spremljanje odločilnih etap. Ravno prav bo prišlo, ko se začnemo pripravljati za drugi del sezone." 

Kako ste zadovoljni v vlogi športnega direktorja članske ekipe PogiTeam Gusto Ljubljana?

"Za zdaj je super. Trudim se za maksimum, dajem, kar vem in znam. Je pa res, da ni enostavno, ker vsi pričakujejo, da bodo novi pogačarji, rogliči, kakorkoli. A mladi prihajajo, Jakob Omrzel je zmagal na Giru za mlade kolesarje, to je nek pokazatelj, da se v Sloveniji dobro dela - in prej ali slej bo tudi iz ljubljanskega Roga prišel nek vrhunski kolesar. "

To je verjetno vaš cilj, ker delate pretežno s kolesarji, starimi do 23 let. Koliko lahko s pogoji konkurirate večjim, bogatejšim ekipam?

"Do neke mere jim lahko, ampak ne moremo iskati napredka v nekih detajlih. Naš proračun je tak, kakršen je, ampak mislim, da to ni bistveno, ampak da se jih nauči, kako trenirati, kaj trenirati, biti predan športu, živeti za kolesarstvo oziroma šport. Naša filozofija je, da ne iščemo le šampionov, ampak vzgajamo dobre ljudi, ki bodo v prihodnje naredili nekaj dobrega za kolesarstvo ali za svet. Mladih imamo ogromno, je pa dejstvo, da z dvema milijonoma prebivalcev ne moremo pričakovati, da bomo imeli vsako leto kolesarja kova Tadej Pogačar."

Kako ste zadovoljni z letošnjo sezono?

"Rekel bom v redu. Sploh dirka po Sloveniji se je za moj občutek zelo dobro izšla. Dejstvo je, da rezultatsko ne moremo konkurirati najboljšim ekipam iz svetovne serije, ampak borili smo se, pokazali smo se. Bili smo blizu majice za gorske cilje, ena točka nam je zmanjkala, da bi jo pripeljali do konca. Rekel bi, da smo zelo uspešni za velikost ekipe." 

Imate v klubu že novega Pogačarja?

"Pustite se presenetiti, boste videli, haha."

Kakšne so vaše osebne ambicije? Si želite na najvišji nivo, kjer ste bili kot kolesar?

"Za zdaj ne. Veseli me delo z mladimi. Dejstvo je, da sem bil celo življenje okrog in mi ustreza biti več doma, se posvetiti tudi drugim stvarem v življenju, čeprav je kolesarstvo spet moja glavna preokupacija. Kar precej dirk imamo, tu so priprave, stvari v klubu … Smo kar polno zaposleni."

Glede na vaš življenjepis vam verjetno ne bi bilo težko najti službe kje višje ...

"Po pravici povedano, se v to nisem nikoli poglabljal. Mogoče kdaj, za zdaj me ta zadeva ne zanima in nisem niti spraševal, niti nisem razmišljal o tem."

Ste še kar mladi, lahko se marsikaj zgodi. Tudi tekmovalno kariero ste zaključili v bistvu v najboljših letih za kolesarja - pri 27. Malce nepričakovano.

"Stvari tako nanesejo. Za nobeno stvar mi ni žal. Moje mnenje je, da se stvari v življenju zgodijo z razlogom. Nimam česa obžalovati. Dal sem svoj maksimum. Spet sem v kolesarstvu, kar si takrat nisem mislil, ampak je dobro."

Bi se kaj drugače odločili danes?

"Niti ne - razen če bi imel znanje, ki ga imam danes. Stvari bi se v tem primeru drugače odvijale. Saj ne, da bi se marsikaj spremenilo …"

Kaj bi naredili drugače?

"Spremenil bi način treninga, prehranjevanja, odstranil bi ves nenujni stres, ki si ga večina kolesarjev vbije v glavo. Ampak takrat smo tako razmišljali, nismo poznali druge poti - in tako se je zgodilo. Danes je precej lažje, ker lahko hitro izbrskaš podatke, če si le malo radoveden. Kar pa se razmišljanja tiče, na splošno ali o kolesarstvu, moraš stvari od nekoga slišati oziroma se sam od sebe naučiti."

Kaj takšnega ste se naučili, da danes predajate mladim?

"Če si kdaj zaželiš kaj takšnega, kar v teoriji ni dobro, recimo pico ali burger, lahko naredi v glavi večji plus, kot je hrana minus - in je lahko dobra zadeva. Saj ne govorim, da bi to vsak dan počel, ampak ko vidiš, da je glava polna vsega, da imaš dovolj, je moje mnenje, da se boš z nekaterimi stvarmi sprostil in boš naredil nekaj dobrega zase."