(INTERVJU) Kristijan Koren: Ko so me klicali, da grem na Tour, sem moral Slovenijo odpeljati z rezervo

Kristjan Koren je bil v profesionalni karieri pravi specialist za dirko po Franciji. V obdobju 2010-2019 je odpeljal deset tritedenskih dirk in kar osem od teh je bilo v Franciji. Vsakič je tudi pripeljal na Elizejske poljane. Nikoli sicer ni dosegel odmevnega uspeha, v celi karieri ima ob državnih naslovih na cestni dirki in v kronometru le še zmago na enodnevni preizkušnji Camaiore v Italiji, je bil pa zato cenjen pomočnik asom, kot sta bila italijanski zmagovalec vseh treh grand tourov Vincenzo Nibali in Slovak Peter Sagan, ki je na rumeni pentlji osvajal zelene majice kot po tekočem traku in je s sedmimi še danes rekorder. 

Tolikokrat je 39-letni Primorec doživel največji kolesarski spektakel, da še danes v tem času leta ni povsem miren. "Še vedno ga spremljam. Končal se je Giro, odvili sta se Dofineja, Švica - in zdaj si rečeš: 'Ojoj, koliko smo trenirali, prišli z višinskih priprav, vsi smo živčni.' Odpeljali smo še dirko po Sloveniji, seveda na polno, čeprav so te ves čas 'bremzali', ker bo dolga tritedenska dirka. Ampak itak sem vedel, da lahko na dirki po Sloveniji vozim na rezultat, na Touru pa se bom stoodstotno podredil ekipi. V tej vročini sem se prav spomnil, ko sem moral narediti dolg trening in v nedeljo odpeljati še državno prvenstvo. Rekel sem si, hvala bogu, da mi ni več treba," je Kristijan Koren podoživel majske in junijske tedne, ki jih danes živijo naslednje generacije. 

Ampak verjetno vam takrat ni bilo težko?

"Ko si v tistem krogu, niti pomisliš ne, zdaj pa si rečem, glej to vročino. Itak sem moral narediti dober trening. Ko sem zmagal na državnem prvenstvu, sem šel v četrtek na kronometer povsem brez volje in energije, ampak sem se 'spucal' - in nedelja je bila prava. Kolesarji točno vedo, v kakšni formi so."

Termin državnih prvenstev je bil torej pravšnji za Tour?

"Itak. Ko pridejo kolesarji na start dva ali tri dni prej, je kar pestro. Čakajo jih sponzorske obveznosti, razne kontrole, en kup dolžnosti je z ekipo, so predstavitve - in to te kar ubija. Dolgi so dnevi in komaj čakaš, da se dirka začne. Saj vzdušje je pravo, ampak nisi sproščen. Narediš trening, vendar je vse na pol. Ko pa napoči start prve etape, se vse sprosti in imaš fokus le na dirko."

Imajo pa najbrž vsi kolesarji enak protokol, padejo v mlin ...

"Ja, ne moreš priti kasneje. Mi smo imeli interni pregled, sestanek s klubom, kako bo potekala dirka, kakšen je protokol glede obiskov ipd. Lahko smo jih sprejemali samo pred hotelom, nihče ni smel vstopiti. Potem pa so bili na vrsti še sponzorji, novi dresi, nova kolesa, eno in drugo. Jaz nisem bil pod takšnimi obremenitvami, ampak Vincenzo Nibali in zdaj Tadej Pogačar, levo, desno, ves čas nekaj, da se kar nabere. Rad bi bil malo sproščen, ampak kar ne rata."

Uradni protokoli se v zadnjih desetih, petnajstih letih najbrž niso spremenili, priprave pač? 

"Tudi mi smo imeli višinske priprave, ki pa niso trajale več kot dvanajst dni. Danes trajajo tri tedne, mi je povedal Jan Tratnik, da pride do pravega učinka. Prej si potreboval štiri dni, da si se adaptiral na višino, zdaj po enem treningu že normalno trenirajo. Prej si spal na gori Teide na 2000 metrih višine in si šel s kolesom le do višine 1600 metrov, potem pa si moral nehati z intervali ter iti do vrha normalno. Zdaj tega ni več, normalno trenirajo pri morju, na 800 metrih ali na 2000 metrih višine. Vsi protokoli so se od mojih let spremenili."

Kdaj ste vi že vedeli, da ste v ekipi za Tour de France?

"V letu 2010, ko sem bil prvič profi, sem imel v programu: rezerva Giro, rezerva Tour, rezerva Vuelta. Ko sem v redu odpeljal Dofinejo, tudi na Alpe d'Huez, kjer je zmagal Jani Brajkovič, in sem bil v dvigalu s športnim direktorjem, me je vprašal: 'No, Kristijan, kako si?' Mislil sem si, hvala bogu, da je konec s temi klanci, rekel pa sem samo: 'Konec je z njimi.' Odvrnil mi je: 'Ti boš zdaj komaj začel s klanci.' Ni mi dobesedno povedal, da grem na Tour, samo rekel je, da se bomo v ponedeljek slišali. Ob ponedeljkih so imeli pri Liquigasu sestanke v Portogruaru. Popoldne so me že klicali, da grem na Tour in da moram Slovenijo odpeljati z rezervo, meni pa je bila prav Slovenija kot Tour de France, da sem lahko pokazal več pred domačimi. Pa še vedel sem, da sem bil dober, ker sem Dofinejo končal v dvajseterici."

Ste si takrat kupili vstopnico tudi za naslednja leta?

"Prej me niso poznali oziroma le po številnih zmagah v letu 2009, zato smo podpisali pogodbo. Nato so me pa tipali, če sem klančar, za kronometer, po ravnini ... Potem so rekli, ti boš vlekel, takšnega potrebujemo in gremo na Tour. Ko sem dobro končal in nato zmagal na dirki Camaiore, mi je glava preskočila in sem rekel, da je bilo dovolj, da grem na morje. Ivan Basso mi je po Touru rekel, ne takoj na morje, če si dober, ne zaključiti sezone, boš še zmagal na kakšni dirki. Tako je tudi bilo."

Je pa bila to edina zmaga v vaši profesionalni karieri razen dveh na državnem prvenstvu. Verjetno ste si takrat želeli kakšno več, niste mislili, da bo ostalo le pri eni?

"Ja, takrat sem odšprintal Giovannija Viscontija ... Ampak hitro sem se podredil, postal pomočnik. Prvič zato, ker ni bilo tako stresno. Ne greš spat normalno, če je sedem kolesarjev podrejenih samo tebi. Odgovornost je do cele ekipe. Hitro sem razčistil pri sebi, pa tudi na dveh dirkah nisem naredil, kot smo bili dogovorjeni, ni mi 'ratalo', nisem ostal zraven, in so mi našli moje mesto."

Tour ste odpeljali osemkrat in ste še vedno rekorder med Slovenci. A ste bili kdaj blizu odstopa?

"Dvakrat sem bil udeležen v padcu. Prvič mi je počil komolec, bilo je na prvem Touru s Petrom Saganom. Tisti dan smo zmagali v etapi, za generalno razvrstitev pa smo imeli Vincenza Nibalija in sem si rekel, da ni šans, da bi odstopil. Itak je bil čez dva dni prosti dan in bomo poskusili to sanirati. Vse je šlo okej in smo speljali. Leta 2018, ko sem bil v Bahrainu, pa sem v etapi z Roubaixom ob padcu s peto udaril po tleh. Dva dni nisem mogel stopiti na nogo, a na kolesu me ni bolelo. Zdravnik je rekel, da ni videti počeno, da je bil samo močan udarec in naj se sam odločim. Vsak dan smo mazali s kremo in sem se zlizal ter končal še osmi Tour."

Kakšna je preventiva pred vsemi nevšečnostmi na tritedenski poti?

"Ful moraš paziti pri klimah, pri hrani ... Zdaj se je itak nivo tako dvignil, da imajo vse ekipe svoje kuhinje in kuharje, ne zaužiješ nič v restavracijah. A če prideš v avtobus ves razgret in spiješ mrzlo pijačo, gre hitro kaj narobe. Že tako si izpostavljen. V spominu mi je ostal prvi Tour in prvi sestanek, ko je Ivan Basso rekel, da če gremo vsak dan spat eno uro kasneje, bo to na koncu 24 ur, en dan boš v pomanjkanju spanca. V hotel vedno prideš pozno, večerje so pozno, ob pol desetih, ne boš spal že ob desetih. Če so bile ekstremne etape, nam je rekel zdravnik, naj kalkuliramo s kofeinskimi geli. Vsak dan greš čez sebe in na koncu vse plačaš."

Bi ob vseh slovenskih uspehih, ki jih v vašem času še ni bilo, danes imeli višje cilje?

"Imel sem priložnost, da sem dirkal s Primožem Rogličem, ko se je prebijal med zmagovalce, ko smo startali v Lourdesu, je zmagal v etapi. Prej sem bil sam na Touru ali sva bila dva, zdaj pa pridejo kolesarji, ki krojijo vrh. Drugače bi bilo to doživljati. Kot mi je rekel Luka Mezgec: 'Kristijan, to ti kar čestitajo ljudje, tudi če nisem v isti ekipi.' Vsi imamo isti grb, zelo smo prepoznavni."

Kateri Tour vam je ostal v najlepšem spominu?

"Ko je bil Nibali tretji in smo s Saganom osvojili zeleno majico. Imeli smo dva cilja in potem imaš dva kapetana. Sagan je imel dva pomočnika, jaz sem bil pri Nibaliju po ravnini, v gorah pa je imel druga dva. Na ravninskih etapah je bilo tako, da ne bi bil Nibali udeležen pri padcu in da je bil Sagan na koncu pokrit. Nista bila dva tabora, en je bil, bil smo kot familija, Sagan je tudi vlekel, ko je bilo treba za Nibalija - in obratno."

Danes je ta dvojnost zelo redka.

"Na naslednji Touru smo šli samo po zeleno majico in etapne zmage, imeli smo le enega kapetana. Osem kolesarjev je bilo okrog Sagana in je bilo precej lažje."

Kaj pa Tour 2015, vaš prvi z ameriško ekipo Cannodale-Garmin, ko niste bili v krogu favoritov. Je bilo brez najvišjih pričakovanj in pritiskov lažje?

"Andrew Talansky je šel na generalno razvrstitev in je bila bolj pogrebščina. Ni bilo vzdušja v ekipi, ker smo bili le številka, samo držali smo glavnino. V eni etapi, mislim, da je bil spet Roubaix, dež in kocke, sem bil spredaj in so me po radiu poklicali, naj se ustavim, ker je Talansky zadaj. Potem pa me kliče Martin Hvastija, če nisem mogel vreči ven slušalke. Očitno je bilo, da sem se ustavil in čakal. Talansky se mi je zahvalil, kar sem naredil zanj, ampak meni ni pomenilo nič, ker ni bil kolesar, ki bi lahko zmagal dva dni kasneje. Bil je Američan, nova zvezda, dve leti prej je zmagal na Dofineji, nobenemu ni bilo jasno, kako. Vedno sem ga jemal z rezervo."

Ampak težav s tem, da bi se podredili ekipi, niste imeli?

"Ni druge izbire, če se delodajalec tako odloči."

Tadej Pogačar je letos na poti proti peti zmagi in izenačenju s štirimi rekorderji. Kako velike so njegove možnosti, da mu uspe? Ima sploh resnega tekmeca ali bo največ odvisno od poškodb, bolezni, "nešportnih" dejavnikov?

"Najprej mora dati to čez. Prve etape so stresne in kolesarji so vsi stoodstotno pripravljeni. Ko sem prišel na Tour, je bil samo stres, stres, stres. Potem sem šel na Giro in se mi je zdelo, da ga vozim z levo roko. Dirko po Franciji vsi vzamejo resno, kolikor je mogoče. Osem kolesarjev je v ekipi, 15 pa jih je pripravljenih, da jih lahko takoj zamenjajo. Rezerve enako trenirajo, gredo na priprave in čakajo do zadnjega, če se bo kdo poškodoval, kot se je na primer Matevž Govekar dva dni pred Girom. Zamenjali so ga z nekom, ki je bil dober. Za Tour je še bolj striktno. Ne zakrpajo samo zato, da imajo številko, vsak kolesar ima svoje delo."

Ko se načrtuje koledar tekmovanj, se najprej izbere postava za dirko po Franciji in potem za vse druge?

"Lani proti koncu sezone je Jonas Vingegaard že vedel, da bo šel na Giro, da se ne bi še enkrat opekel, da ima vsaj eno zmago na tritedenski dirki v sezoni. Tudi Primož Roglič je zagotovo vedel, kje vse bo startal, čeprav se ni govorilo. Zaradi novinarjev in drugih ne morejo vsega razkriti. Roglič je taka znamka, da mu ne morejo reči deset dni prej, da bo šel na dirko."

A se vam zdi, da se tudi večji asi prilagajajo koledarju Tadeja Pogačarja?

"Vingegaard je letos naredil točno to, bomo pa videli, kako se bo odvijala dirka po Franciji. Če ti drugo mesto pomeni enako kot prvo, lahko dirkaš z njim, ampak videli smo, da ne gre na dirke, da bi se pokazal, ampak gre, kjer ima namen zmagati."

Kakšne se vam zdijo možnosti presenečenja Pogačarja? Kdo mu je najbližje? Kaj zmore Paul Seixas, kaj dvojec Red Bulla, Florian Lipowitz in Remco Evenepoel?

"Zanimiv bi lahko bil Francoz, ampak mlad je in sem presenečen, da so ga že uvrstili v ekipo. Čeprav danes mladih več ne dajo na manjšo dirko za pridobivanje izkušenj, zdaj si tam in so ga takoj postavili za Tour. Za Sagana so rekli, čeprav je zmagal dve etapi na dirki Pariz-Nica, ki je pod okriljem istega organizatorja, da je pri 20 letih premlad za Tour in je šel najprej na Vuelto. Zdaj tega mišljenja ni več. Ko si dober, se moraš pokazati. Kaj bo čez tri leta, se nihče ne vpraša. Pri Lipowitzu in Evenepoelu bo veliko odvisno od tega, kako se bosta razumela. Ponavadi so bila z dvema kolesarjema, dvema taboroma, vedno trenja. Ampak imeli so tudi že samo Rogliča, ki je odstopil, da pa so samo na startu in iščejo priložnosti v pobegu, si v takšni ekipi ne morejo privoščiti. Premočni so, pustimo dirko po Sloveniji, kjer so bili za eno klaso boljši od vseh. Jan Tratnik mi je rekel, da so prišli s priprav in se morajo 'razpucati' - in to je bila edina priložnost. Seveda so bile potem vse tri slovenske ekipe potolčene, saj imajo samo na tej dirki priložnost dirkati s takšnimi kolesarji." 

Tratnik ima podobno vlogo v nemški ekipi, kot ste jo vi imeli skozi leta. Kaj lahko pričakujemo od njega?

"Prišel je zaradi Rogliča, zdaj pa je postavljen v vlogo, da je ves dan na vetru in vleče. Upamo, da bo dobil šanso tudi zase na kronometru. Jaz sem bil na meji, da bi jo dobil, pa še utrujen sem bil običajno takrat, zato se raje nisem dodatno izčrpaval. Ni imelo smisla, da bi bil naslednji dan ves preluknjan. Tudi športni direktor ti je rekel, da pojdi toliko, da boš znotraj časovne omejitve. Ponavadi sem zato na valjih le zavrtel pedale in šel na start." 

Koliko zanimiv in odločilen se vam letos zdi moštveni kronometer v uvodnem dnevu v Barceloni, v katerem bo Tratnik moral pošteno vleči? 

"Za takšno etapo je treba ogromno trenirati. Že mi smo ful, zdaj pa še bolj, ko se gleda na vse, milimetre pri nastavitvah, aerodinamiko, pritisk v gumah ... Pa še usklajeni morajo biti. Verjamem, da so dobro naštudirali in bodo po moje odpeljali vrhunski kronometer. Mislim, da bo Red Bull kar močna ekipa, toda ne pričakujem velikih razlik. Za Pogačarja se sploh ne bojim. Saj smo videli po Švici, če se odloči za pobeg 70 km do cilja ... Sem slišal, ko je rekel po radiu, naj dirkajo še za drugo mesto, haha. Malo je pošolal tudi kolesarje svoje ekipe."

Prireditelji se vsako leto trudijo, da etape tako zapeljejo, da bi bilo čim bolj zanimivo povsem do konca. Da ne bi kdo izskočil in bi bilo po desetih dneh vse odločeno. Se vam zdi, da bo s posamičnim kronometrom v prvi etapi zadnjega tedna in z vzponoma na Alpe d'Huez tik pred odhodom v Pariz dirka odprta povsem do konca?

"Mislim, da Pogačar ne bo čakal na zadnji teden in bo poskušal že prej narediti prednost kakšne minute ali še več. Ve, da je najmočnejši, in bo najprej malo potipal ostale in poskušal narediti razliko, da bo kasneje lahko samo sledil. Lažje je tako, tako smo vozili tudi mi. Ker lahko se zgodi marsikaj, lahko poči na veter in ostaneš zadaj, čeprav si ob Tadejevi ekipi preskrbljen z najboljšimi. Bodo pa drugi poskusili, tega ni moč preprečiti. Ampak če odlivaš iz dneva v dan, enkrat tudi zmanjka."

Se pa zdi, da začetek ustreza Pogačarju in Emiratom, da se manjše razlike lahko ustvarijo kmalu. Že v kronometru in v uvodni eksplozivni etapi v Barceloni, tretji dan so že v Pirenejih ...

"Malo je zoprno, ko je ekipa na delu že v prvem dnevu. Mi smo dostikrat upali, da se to ne bi zgodilo. Ali pa ekipa s Fabianom Cancellaro, ki je zmagoval v prologu. Matteo Tosatto, zdaj športni direktor pri Tudorju, mi je kdaj to rekel, vedno so bile v 'grupettu' (zadnji počasni skupini, op.p.) debate, velikokrat smo se pogovarjali o takih rečeh." 

Ampak pri Emiratih so že vajeni, da vlečejo od prvega dne ...

"Ja, pa saj so sami konji kolesarji (smeh). Ko se Nils Politt postavi na čelo, točno veš, da se gre do konca."

Boste letos pogrešali Primoža Rogliča?

"Bilo bi bolj zanimivo - dva Slovenca, če bi se lahko spet tako udarila kot takrat, ko mu je Pogačar vzel zmago. Nimamo kaj, tudi Roglič se je očitno tako odločil. Dovolj je bilo trenj, pritiskov - Tour, Tour, Tour. Padci in domov. Vse vpliva tudi psihološko."

Verjamete v Pogačarja, da se lahko izenači z rekorderji s petimi zmagami?

"Saj nam je jasno, nimamo kaj skrivati. Pravijo, da je še boljši kot lani - in kot je pokazal, je res. Do kod lahko pridemo, pa bomo videli."