Novinarski ritem na pripravah v Turčiji je specifičen: mešanica adrenalina in čakanja v lobiju hotela. To sredo pa si bom zapomnil! Ko smo pod streho spravili poročila in intervjuje ter v diktafon ujeli misli največje zimske okrepitve vijoličastih – mimogrede, Tio Cipot obeta veliko –, se je težišče preselilo v improvizirano navijaško cono.
Naša "pisarna" se je zvečer spremenila v tribuno. V hotelski konferenčni sobi se je na platnu odvijala drama: Galatasaray proti Atleticu iz Madrida. Soba je bila polna gostov, opremljenih s šali in dresi, kot da gredo na peklenski carigrajski stadion Rams Park. V zraku pa tista značilna napetost.
Sredi tega turškega kotla sem sedel jaz. Težko je ostati miren, ko tvoj rojak na golu nasprotnika dela čudeže. Medtem ko so domačini skakali v zrak in se držali za glave, sem jaz tiho stiskal pesti za Škofjeločana. Jan Oblak je bil znova zid in hobotnica v enem. Ko je v sodnikovem dodatku z mojstrsko obrambo preprečil slavje milijonov Turkov, je v prostoru zavladalo razočaranje. Priznam, tisti tihi nasmešek zadovoljstva mi je ušel.
Prešinila me je misel o ironiji: otrok Olimpije je verjetno polepšal večer tudi šefu NK Maribor. Acun Ilıcalı namreč strastno navija za Fenerbahče in nič ne polepša dneva navijaču Fenerja bolj kot spodrsljaj rivala Galatasaraya.
A nogometna drama ni bila edini šov tega večera v hotelu Kaya. Med tekmo sem se odpravil v lobby po hladen Efes, a pot do šanka je bila težja od pričakovanj. V enem od večjih prostorov je potekalo nekaj povsem drugega. Ritem je bil orientalski, oblačila pa minimalistična. Nastop trebušnih plesalk.
Prizor je bil nepredstavljiv. Medtem ko so v drugem prostoru trepetali ob vsaki podaji, je tukaj publika vriskala in ploskala ob tresenju bokov. In pozor: ob ritmih turške glasbe so najbolj glasno vriskale ženske! Od deklic do gospa v zrelih letih – vsi so bili hipnotizirani. Energija je bila sproščena, popolno nasprotje stresa v tisti drugi sobi.
Stal sem z Efesom v roki na razpotju dveh svetov. Levo: drama lige prvakov in slovenski ponos. Desno: orientalski spektakel in bleščice.
Obrnil sem se na peti. Liga prvakov je pač liga prvakov. Verjel sem, da bo Oblak utišal Turke, plesalke pa bodo v hotelu verjetno tudi jutri. Kaj pa bi izbrali vi?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
