Uroš Gramc
Ne bi mogli reči, da je presenetil, je pa Tadej Pogačar navdušil s še eno bravurozno predstavo na prvi od dveh največjih enodnevnih klasik na svetu. In to že tretjič v štirih letih, s čimer se je izenačil s sedmimi, ki zdaj držijo rekord na dirki po Flandriji, ob tem pa je Mathieuju van der Poelu preprečil, da bi postal prvi kolesar s štirimi lovorikami. Vse to mu je uspelo z izjemno dirkaško predstavo, kakršne na flamskih cestah nismo videli že lep čas, pa tudi zelo redko v 110-letni zgodovini slovite De Ronde.
Pogačar kot Cancellara in Merckx
"Dirka je bila nora, izjemno težka, sploh ne vem, od katerega kilometra. Bila je igra čakanja, ko pa se je skupina formirala, sem bil vesel, da smo nekako sodelovali in se je odvilo v moj prid," je dejal Tadej Pogačar. Že sto kilometrov pred ciljem je njegov moštveni kolega Florian Vermeersch ob bočnem vetru razbil glavnino in v ospredju so ostali le še največji mojstri klasik s par pomočniki ter drugimi kolesarji. Sedeminpetdeset kilometrov do cilja je na Oude Kwaremont slovenski šampion sprožil ubijalski napad, da je ostala v boju za zmago le še peterica, pa nato trojica, ob tretjem in zadnjem vzponu na ta klanec pa se je 18 km do cilja kot zadnjega otresel še van der Poela in si odprl pot do slavja.
Zasledovalci so kapljali v cilj za njim, najprej Nizozemec, nato Remco Evenepoel, Wout van Aert in na petem mestu Mads Pedersen z že skoraj tremi minutami pribitka ... Šele nato je prišla prva skupinica "smrtnikov", kot se je izrazil Matej Mohorič, ki je osvojil osmo mesto in bil z njim strašno zadovoljen. Tako kot Pogačar ni lomil konkurence nihče po Fabianu Cancellari leta 2010, pred njim pa morda le še Eddy Merckx pred 51 leti oziroma še bolj leta 1969, ko je bil že 73 km pred ciljem sam in slavil z več kot petimi minutami naskoka pred vsemi, kar velja za najbolj dominantno predstavo po drugi svetovni vojni.
Šele drugi v zgodovini
Sloviti Belgijec v omenjenih letih in Pogačar sta edina v zgodovini, ki sta dobila prva dva spomenika v istem letu (enodnevni dirki iz elitnega kluba petih), ob Flandriji še Milano-Sanremo. Ni pa Merckx ob teh priložnostih slavil tudi v severnem peklu (Pariz - Roubaix), ki bo na vrsti prihajajočo nedeljo, zato se našemu asu obeta edinstvena priložnost. A ostanimo še malo pri velikonočnem koncu tedna, pri 278-kilometrski preizkušnji z "le" 2250 višinskimi metri ter 16 tlakovanimi odseki oziroma vzponi. Tekmeci 27-letnega Gorenjca niso imeli recepta, kako ga ustaviti. Bil je tako dober, da niso niti razmišljali o tem, da bi ga lahko premagali.
"Potiskal sem s 650 vati moči in mu nisem mogel slediti. Na določeni točki kolesarstvo postane zelo enostavno"
"Imel sem en problem, en fenomen kolesari tu okrog. Naredil sem vse, kar sem moral, vendar je bil nekdo močnejši. Potiskal sem s 650 vati moči in mu nisem mogel slediti. Na določeni točki kolesarstvo postane zelo enostavno," je povedal Mathieu van der Poel. Priznal je, da se je ob zadnjem pospeševanju Pogačarja tako gnal, da se je povsem zlomil in mučil do cilja. "Tokrat sem spet pokazal eno najboljših voženj v življenju, ampak če je en fant močnejši, tako izpade, moraš biti pošten in to sprejeti. Več ne morem narediti. To je (na Flandriji, op.p.) storil že tretjič. Spet sem lahko zadovoljen z drugim mestom."
Če te Tadej noče, te ni
Zadovoljen je bil tudi Remco Evenepoel na tretjem mestu. Belgijec, za katerega je lep čas skrbel Jan Tratnik, je pri 26-letih šele debitiral na največji dirki v domovini. Izvrsten je bil na ravninskih odsekih olimpijski in svetovni prvak v kronometru, le za kanček manj na vzponih. Vodilnemu dvojcu je skoraj 30 kilometrov dihal za ovratnik, ampak priključiti se mu ni mogel. "Kaj mi je zmanjkalo? To, da me Tadej ni želel nazaj. To mi je tudi povedal. Na neki točki je tako pospešil, da je bilo 'game over' zame, ampak na splošno sem lahko zadovoljen," je povedal Evenepoel. Na De Rondo se namerava vrniti in obiskati tudi Pariz – Roubaix, vendar ne še letos, ko pa bo spet na ardenskih klasikah. Na najstarejši Liege – Bastogne – Liege lahko pričakujemo nov zanimiv spopad s slovenskim asom.
Ki letos zelo malo dirka, v bistvu le na največjih preizkušnjah, je pa vse tri do zdaj dobil. "Zato so zmage še bolj posebne. Doslej se je vse odvilo popolno in sem lahko več kot zadovoljen. Naslednji teden v Roubaix lahko pridem motiviran in uživam na tlakovcih," je dejal Pogačar po osvojenem dvanajstem spomeniku. S tem se je poslovil od Belgijca Rogerja De Vlaemincka na drugem mestu in je pred njim le še legendarni Merckx, ki pa jih je dobil kar 19. No, bolj kot ta številka je ta čas aktualno, če lahko letos Tadej Pogačar dobi tudi kraljico klasik, ki mu edina od velikih še manjka. "Že lani je bil zelo močan, naredil je le napakico v enem sektorju. Vsi vemo, da lahko zmaga na vsakem terenu. To je dokazal to nedeljo, v Sanremu, je fenomenalen kolesar in to bo tudi naslednjo nedeljo," je prepričan njegov največji konkurent.
Na obzorju van der Poelov teren
Pogačar in van der Poel sta od zadnjih 18 spomenikov osvojila kar 16. Nizozemec ima skupno osem trofej in je na sedmem mestu na večni lestvici, najboljši pa je prav na prvih treh dirkah v letu, ki imajo manj vzpona. Še bolj kot tlakovci Flandrije so njegov teren granitne kocke Roubaixa. Na slovitem velodromu je ob Francescu Moserju edini po prvi svetovni vojni slavil trikrat zapored. Letos bo tudi tam lovil rekordno četrto zmago, s čimer se lahko pohvalita le De Vlaeminck in Tom Boonen. Hm, se tudi vam rišejo vzporednice s Flandrijo?
Rezultati, Antwerpen – Oudenaarde, 278 km: 1. Tadej Pogačar (Slovenija/UAE Emirates-XRG), 6.20:07 (povp. hitrost 43,9 km/h), 2. Mathieu van der Poel (Nizozemska/Alpecin-Deceuninck) +0:34, 3. Remco Evenepoel (Red Bull-Bora-Hasngrohe) 1:11, 4. Wout van Aert (oba Belgija/Visma-Lease a Bike) 2:04, 5. Mads Pedersen (Danska/Lidl Trek) 2:48 ... 8. Matej Mohorič (Bahrain) 4:30, 50. Jan Tratnik (Red Bull) 7:59, 89. Matevž Govekar (Bahrain) 11:38, Luka Mezgec (Jayco-Alula) in Žak Eržen (vsi Slovenija/Bahrain) odstop.
