Bolgari sprašujejo: Kaj je dirka po Italiji?

Dirka po Italiji za prireditelje tako imenovanega velikega starta postaja bolj turistična razglednica kot parada profesionalnega kolesarstva. Začelo se je z Izraelom 2018, nadaljevalo z Madžarsko 2022, lani Albanija kot enajsta tuja država gostiteljica uvodnih (treh) etap ni imela niti enega svojega tekmovalca v karavani, prav tako ga nima letos Bolgarija kot dvanajsta. Kako bi ga pa sploh imela, če ne premore niti ene ekipe vsaj v kontinentalnem (tretjem in najnižjem profesionalnem) rangu kolesarstva? A na start ga ni postavila niti Slovenija, čeprav se ponaša z dvema lovorikama v zadnjih treh letih in ki na tako velik organizacijski zalogaj še čaka. Prej kot Grande Partenzo bo očitno dočakala Grand Depart, saj je prijavljena v vrsti za start dirke po Franciji, že to jesen pa nas čaka še en odmeven dogodek - evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu.

Govekarju jo je zagodla poškodba

Največ osem jih je bilo leta 2004 in v 2017. šest, po kar 26 letih pa letos ne bo nobenega našega kolesarja v pelotonu rožnate pentlje. Vendar brez panike, saj se razlogi skrivajo drugje. Slovenija ima enajst profesionalcev v ekipah svetovne serije, ki pa imajo druge načrte. Le Matevžu Govekarju so se z "manjšo poškodbo kolena", kot so sporočili iz Bahraina, v zadnjem trenutku porušili plani. Njegovega mesta niso zapolnili z drugim Slovencem, čeprav jih imajo največ od vseh ekip WorldToura. Matej Mohorič, ki ima etapne zmage z vseh treh grand tourov in je bil na Giru štirikrat, se bo spet osredotočil na Tour, trojica mladeničev pa bo maj pri zahodnih sosedih prav tako preskočila. Najstnik Jakob Omrzel se letos kali na enotedenskih dirkah najvišjega ranga, leto starejši Žak Eržen je pomlad posvetil klasikah in velodromu, novinec s slovenskim potnim listom ruskih korenin, Roman Ermakov, ki je lani z Vuelto prebil led na najdaljših dirkah, pa ima za sabo tudi zelo intenzivno pomlad.

Podobno velja za Gala Glivarja (Alpecin-Premier Tech), nedavno je zelo dobro odpeljal ardenske klasike (z 18. mestom je bil najboljši na Amstel Gold) in je za zdaj še mož za Vuelto. Luka Mezgec (Jayco-Alula), ki je leta 2014 kot prvi Slovenec slavil etapno zmago na Giru, za nameček zadnji dan v Trstu, se po zlomu reber šele vrača na kolo, v zadnji sezoni pred upokojitvijo pa sploh nima v načrtu tritedenske preizkušnje. Največ naših bo letos na španskem krogu. Četrtič ga bo obiskal Domen Novak (UAE Emirates-XRG), ki pa ne bo pomočnik Primožu Rogliču (Red Bull-Bora-Hansgrohe) v lovu na rekordno peto zmago, temveč Joau Almeidi. Obratna situacija bo na francoski pentlji, Jan Tratnik bo skrbel za Remca Evenepoela in Floriana Lipowitza, Tadej Pogačar pa se bo prav tako v lovu na rekordno peto rumeno majico naslanjal na tujo pomoč.

Pomisleki o Bolgariji z vseh strani

A marsikaterega slovenskega navijača zna posrkati rožnata pentlja. Morda že na sam start v zgodovinski Nesebar ob Črno morje, imenovan tudi črnomorski biser, ali v prav tako letoviški Burgas na cilj prve od 21 etap, ki bodo skupno zavzele 3468 kilometrov cest in 48.700 višinskih metrov. Do nedelje se bo karavana nato pomikala proti prestolnici Sofiji v notranjosti države, ki je za kotizacijo plačala 15 milijonov evrov in med prebivalci dvignila precej prahu, ali se jim to splača. Več kot Albaniji je bilo Bolgariji treba odšteti za povrnitev stroškov ekipam, saj je od Sofije od Catanzara v Kalabriji povsem na jugu Italije več kot tisoč kilometrov po cesti in še trajekt čez Jadransko morje. Povračilo je v dogovorih s prirediteljem Gira, agencijo RCS, izposlovalo združenje profesionalnih kolesarskih ekip (AIGCP). 

Pomislekov o Bolgariji kot gostiteljici pa je bilo več. Prvi je bil nestabilna politična situacija v državi. V decembrskih nemirih zaradi korupcije in drugih škandalov je bilo na ulicah več kot sto tisoč protestnikov, tri tedne pred startom pa so bile še osme volitve v zadnjih petih letih, sedme predčasne. Te naj bi s prepričljivo zmago levosredinske koalicije Progresivna Bolgarija donedavnega predsednika države Rumena Radeva le prinesle dobršno mero stabilnosti. Še slabše se godi bolgarski kolesarski zvezi, katere predsednika Evgenija Gerganova in podpredsednika Danaila Angelova je Mednarodna kolesarska zveza UCI lani suspendirala, denarno kaznovala in jima prepovedala delovanje v kolesarstvu za dve leti zaradi številnih nepravilnosti, verbalnih napadov, ustrahovanja ... 

Kako je torej uspelo državi s sicer dolgo kolesarsko tradicijo, saj je imela dirko (po Vitoši) že leta 1909 v času prvega Gira? Brez dvoma z denarjem, saj ima tudi le enega kolesarja Nikolaja Mihajlova, ki je kadarkoli odpeljal grand tour, leta 2015 kot sotekmovalec našega Grege Boleta pri poljski ekipi CCC Sprandi Polkowice prav dirko po Italiji. "Ljudje me sprašujejo, kaj je dirka po Italiji? Kaj se dogaja v naši državi?" je o "poznavanju" kolesarstva za portal Cyclingnews dejal bolgarski prvak iz leta 2022 Martin Papanov: "Tudi jaz sem presenečen nad startom, ampak mislim, da bo izkupiček pozitiven. Kolesarstvo bi lahko postalo bolj priljubljeno in šoferji bodo morda bolj potrpežljivi, ko nas bodo srečali na cesti." Bolgarija še ni gostila kolesarske dirke višjega ranga od drugega, torej je poskočila kar za tri nivoje, hkrati pa je bilo največje tekmovanje v državi svetovno prvenstvo v odbojki leta 2018, ki ga je gostila skupaj z Italijo.

Vingegaard: Želim se vpisati v zgodovino

A karkoli se bo v Bolgariji zgodilo, bo najbrž tri tedne kasneje na zaključku rožnatega kroga v Rimu že pozabljeno, tudi 109. izvedba se bo razpletla v Italiji. Veliko priložnosti bodo z osmimi ravninskimi etapami dobili sprinterji, razgibane (sedem) so pisane na kožo ubežnikom, v desetem tekmovalnem dnevu bo dolga, 42-kilometrska posamična vožnja na čas, pet pa bo gorskih preizkušenj, od tega tri v vselej peklenskem zadnjem tednu. Največ višinskih metrov (4900) ima dolomitska 19. preizkušnja Feltre-Alleghe s prelazi Duran, Coi, Giau in Falzarego, devetodstotna naklonina pa je tudi v zadnjih petih kilometrih do cilja. Vseh pet težavnostnih zvezdic ima tudi 14. etapa, kar osem dni pa bo cilj na vrhu vzpona. Zadnji takšen bo v 20. etapi, ki bo najbližje Sloveniji, start bo v Gemoni v Furlaniji - Julijski krajini, cilj po dveh 14,5 kilometra dolgih vzponih v Piancavallu. 

Takrat bo že znano, kdo bo skupni zmagovalec. Nesporni favorit številka ena je Jonas Vingegaard, ki po dveh lovorikah na Touru in eni na Vuelti želi v prvem poskusu na Giru postati osmi kolesar z lovorikami na vseh treh grand tourih. Nazadnje se je s tem dosežkom pred osmimi leti pohvalil Chris Froome. "Želim zmagati na Giru in se vpisati v zgodovino," je pred startom odločen 29-letni Danec, ki ima v načrtu enak podvig kot Tadej Pogačar predlani - tudi slavje julija na Touru in s tem čislan "dvojček". 

Bo pa tam imel bistveno močnejše tekmece, v Italiji ni ne Pogačarja, ne Rogliča, Evenepoela, Lipowitza ... Od lanske deseterice Toura bo na startu v Bolgariji le še petouvrščeni Felix Gall, ki ga je Vingegaard nazadnje po Kataloniji ob zmagi krepko namahal, saj je bil Avstrijec komaj šesti. Se mu pa kapetan Decathlona vseeno zdi nevaren. "Tudi veliko drugih bo: Adam Yates, Giulio Pellizzari, Egan Bernal, Ben O'Connor. Moral bom biti najboljša verzija sebe." 

Traso je dobro preučil. "Tudi zato, ker si je nisem mogel ogledati v živo. V Bolgariji bo treba biti pozoren na veter. Veliko bo težkih dni in vzponov: Blockhaus, Corno alla Scale, v dolini Aoste in po etapah v Dolomitih. Lahko se ustvarijo velike razlike. Giro je najbolj nepredvidljiv. Vsak dan te čaka kakšno presenečenje," je povedal Jonas Vingegaard, ki ni mogel mimo omembe Tadeja Pogačarja. "Tadej je mogoče najboljši kolesar, kar jih je kadarkoli bilo, samo vprašanje časa je, kdaj bo tudi on zmagal na vseh tritedenskih dirkah. Sem pa ga v preteklosti že premagal in verjamem, da ga lahko tudi v prihodnosti."