Elizabeta Planinšič
V času, ko je vlada zaradi omejitve širjenja korornavirusa omejila socialne stike med ljudmi, so se pojavila tudi vprašanja, kako je s stiki otrok s staršem, s katerim po ločitvi otrok ne živi več v skupnem gospodinjstvu. Da naj se omejijo tudi ti stiki, so bila prvotna navodila, dana s strani oblasti, da se morebiti virus ne bi širil. Zaradi dilem, ki so se pojavila na tem področju, pa se je zdaj oglasilo tudi vrhovno sodišče.
Sodišča v številnih zadevah po razpadu družine s sodno poravnavo ali odločbo urejajo način izvajanja stikov med otrokom in tistim od staršev, s katerim otrok ne živi. Stiki so praviloma urejeni tako, da potekajo neposredno, pogosto tudi z nočitvami in preko vikenda. Ob običajnem izvajanju stikov otroci tako prehajajo iz gospodinjstva enega od staršev v gospodinjstvo drugega od staršev. Pri skupni vzgoji in varstvu pa so ta prehajanja še pogostejša. Nastale izredne razmere pri starših, ki živijo ločeno, in njihovih otrocih povzročajo hude stiske ter velikokrat tudi željo, da bi bili neposredni stiki s staršem, pri katerem otrok ne živi, za čas epidemije povsem preprečeni. "Menimo, da za takšen ukrep, če na strani staršev ali otroka oziroma drugih bližnjih, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, ni kakšnih rizičnih okoliščin, ki jih uvrščajo v posebej ranljivo skupino, praviloma ni razlogov," pravijo na vrhovnem sodišču. Prav tako opozarjajo, da je izvajanje stikov med starši in otroki, ki ne živijo v isti občini, možno, saj se po objavljenem stališču ministrstva za notranje zadeve ukrep prepovedi gibanja zunaj stalnega ali začasnega prebivališča ne nanaša na vzdrževanje stikov med starši in otroki, ki so urejeni s sodno poravnavo ali sodno odločbo.
"Drugače je s stiki pod nadzorom, ki se izvajajo na pristojnih centrih za socialno delo, ti pa imajo med pandemijo neposredne stike s strankami le v nujnih primerih. V primerih, ko so določeni stiki pod nadzorom, bo moralo sodišče v primeru daljšega trajanja pandemije, upoštevajoč okoliščine posameznega primera, na predlog staršev poiskati drugačno rešitev," še pravijo na vrhovnem sodišču.
Starši so tisti, ki najbolje poznajo svoje otroke in razmere, v katerih živijo. V največjo korist otrok bi bilo, tako vrhovno sodišče, če bi starši uspeli ob upoštevanju vseh sprejetih ukrepov s strani države za zaščito ranljivih skupin prebivalstva sami oblikovati tak začasni dogovor o načinu izvrševanja stikov, ki bi bil otroku, staršem in njihovim bližnjim najmanj v škodo. Le v primeru, da se starši ne morejo sporazumeti, o teh vprašanjih odloča sodišče, pri čemer upošteva vse pomembne okoliščine posamičnega primera.
