Andreja Kutin
O Palestini, genocidu in o svetu, ki se vztrajno obrača vstran, je tekel pogovor s Susan Abulhawa, pisateljico, znanstvenico in aktivistko, nenehno opozarjajočo na krivice, ki jih doživlja njeno ljudstvo. Avtorica knjige Jutra v Dženinu, prevedene že v 30 jezikov in tudi večkrat razprodane in nagrajene, je Slovenijo obiskala v okviru dogodkov pod skupnim imenom Svobodna Palestina ob obletnici nakbe (to je palestinski izraz za katastrofo - etnično čiščenje z začetkom ob ustanovitvi izraelske države leta 1948). V nedeljo zvečer je stopila na oder v nabito polni dvorani Lutkovnega gledališča Maribor.
Nakba, v arabščini katastrofa, je v Palestini uničila življenja in sprožila niz krivic, ki se nadaljujejo in v zadnjih letih – tudi zaradi nekaznovanosti izvrševalcev mednarodnih hudodelstev – stopnjujejo. Obeleževati katastrofo je tako tudi dejanje upora zoper pozabo in normalizacijo.
Susan Abulhawa, ki živi v ZDA, je eden najpomembnejših, najbolj glasnih in upornih glasov Palestine. Čeprav znanstvenica z obetavno kariero v medicini, danes piše in govori o zatiranju in izkoriščanju Palestincev ter o tem, zakaj je književnost lahko močnejša od etnonacionalističnega sovraštva. Je tudi ustanoviteljica organizacije Playgrounds for Palestine in soorganizatorica literarnega festivala Palestine Writes. Njen prvi roman, Jutra v Dženinu, je danes mednarodna uspešnica, napisala pa je tudi romana Modro med nebom in vodo (The Blue Between Sky and Water, 2015) in Zoper svet brez ljubezni (Against the Loveless World, 2020) ter zbirko poezije Moj glas je iskal veter (My Voice Sought The Wind, 2013).
Daljši pogovor s pisateljico preberite v prilogi V soboto
Hvala za solidarnost Slovenije, "tudi bojkot Evrovizije pomeni veliko", je dejala pisateljica. O knjigi Jutra v Dženinu, ki je bila zelo cenzurirana in je nastala po obisku Dženina: "Bila sem samohranilka, delala sem kot znanstvenica, vzela dva tedna dopusta in šla v Dženin. Nikoli še nisem vohala smrti od blizu, tanki so vozili čez domove, ljudje so iskali svoje bližnje pod ruševinami. Ko sem se vrnila, sem v resnici čutila privilegij imeti mir, varno službo pri korporaciji, ki sem jo potem hitro izgubila," je dodala. Izpostavila je še, da je občutek brezmočnosti neznosen, vedeti, kaj se dogaja, in ne storiti ničesar, ob tem, da o tem ni poročil v medijih, je še pripovedovala o začetkih svojega pisanja. "Približno tako, kot da bi bili vsi okoli tebe pijani, ti pa edini trezen. Vzela sem kredit in začela pisati. Hvaležna sem, da so osebe, liki, ki sem jih ustvarila, vstopile v vaša življenja. Upam, da delajo ljudi malo manj pijane," je dejala.
