Izjava premiera Marjana Šarca o tem, da Slovenijo zanima komisarski resor za širitev in sosedsko politiko, se je kot blisk razširila tudi v politične in diplomatske kroge. Po nekaterih informacijah blizu vladne koalicije naj bi se takšna ideja oblikovala v koalicijskih krogih, ki načrtujejo ključne parametre slovenske zunanje politike. Slovenija naj bi imela predvsem na Zahodnem Balkanu močne politične in gospodarske interese in nekateri so mnenja, da bi jih lahko komisarski položaj še utrdil, predvsem pa bi komisar lahko pospešil širitveni proces, ki je nedvomno tudi v slovenskem in širšem evropskem interesu. Slovenija se je namreč v pogajalskem procesu za najvišje evropske funkcije pozicionirala in uskladila z jedrno skupino držav v EU in se jasno distancirala od problematičnih vzhodnoevropskih držav. Širitveni portfelj bi za Slovenijo pomenil, da jo bodo okoli vprašanj širitve na Zahodni Balkan konzultirale najpomembnejše zahodne države.
Odnosi med državami bivše Jugoslavije in Albanijo so, kot vemo, zelo specifični in močno vnetljivi
Kaj so pasti širitvenega resorja
A na drugi strani so nas naši sogovorniki iz diplomacije opozorili na številne pasti tega resorja. Prvič, moč širitvenega komisarja je zelo omejena in nikakor ne more biti neke vrste poslovni agent države članice. Avstrija, ki je imela ta resor prek Johannesa Hahna, svoje interese veliko bolje uveljavlja prek neposrednih gospodarskih vzvodov, denimo avstrijskih bank. Dalje: širitve v naslednjem mandatu Evropskega parlamenta in komisije zelo, zelo verjetno ne bo, to je dal vedeti tudi francoski predsednik Emamnuel Macron. Zaradi z osebnimi interesi pogojenega spletkarjenja nekaterih voditeljev iz novih držav članic - največkrat je bil omenjen hrvaški premier Andrej Plenković - je Macron izjavil, da bo blokiral širitev unije, dokler ne bo izpeljana temeljita reforma institucij in odločevalskih procesov. Toda kljub temu na slovenski strani viri blizu vlade poudarjajo, da lahko, pravzaprav morata procesa širitve in reforme EU teči vzporedno. Geopolitične razmere v regiji se namreč zaostrujejo, in če ne bo EU odločno reagirala s širitvijo, bodo prostor dokončno zasedli neevropski geopolitični interesi: od kitajskega do ruskega in turškega.
Če širitve ne bo, bo nezadovoljstvo držav te regije gotovo usmerjeno tudi v komisarja. Odnosi med državami bivše Jugoslavije in Albanijo so, kot vemo, zelo specifični in močno vnetljivi, za Slovenijo, ki mora iskati ravnotežje dobrih odnosov z vsemi, bi bil lahko širitveni resor tudi skozi prizmo tega, da si je hitro mogoče nakopati zamere, precej tvegan. A Slovenija ima kot ena od redkih držav v EU, kar je tudi prednost pred Hrvaško, odprto in neobremenjeno komunikacijo z vsemi državami na Zahodnem Balkanu.
A karkoli bi "slovenski komisar" poskušal narediti glede nerešenih mejnih vprašanj, ki so ključna za vstop v EU, bi naletelo na ostre reakcije uradnega Zagreba, o tem ni dvoma. Obenem pa je dovolj pomenljivo sporočilo "starih" članic EU tudi imenovanje Španca Josepa Borrella na mesto visokega predstavnika za zunanjo politiko EU. Ko gre za Kosovo, ki ga Španija ne priznava, je Španija nedvoumno (tudi zaradi vprašanja neodvisnosti Katalonije seveda) na srbski liniji.
Z Žbogarjem proti Fajonovi?
Takoj ko je Šarec v medijski obtok poslal slovensko zanimanje za širitveni resor, druga želja naj bi bil regionalni razvoj, je to v Sloveniji sprožilo novo dinamiko v komisarski dirki. Kompetence za širitev mnogi pripisujejo predvsem evropski poslanki Tanji Fajon (SD), ki je na Zahodnem Balkanu, sploh na Kosovu in v Albaniji, prepoznavna in popularna političarka. A njen hendikep je, da nikoli ni zasedala nobene od izvršnih funkcij, prednost za zasedbo resorjev v komisiji pa imajo bivši predsedniki oziroma predsednice vlad, pri širitvi pa tudi zunanji ministri. Po naših informacijah bo SD v naslednjih dneh povečala pritisk na premiera Šarca in na ostale koalicijske partnerje, da imenujejo Fajonovo. A po informacijah Večera Šarec ni pripravljen prepustiti komisarskega mesta SD in Fajonovi. V "hladni rezervi", stran od vročega medijskega polemiziranja, hrani ime evroposlanca iz LMŠ Klemna Grošlja.
Še več, z idejo, da se Slovenija bori za širitveni resor, je bilo iz krogov blizu predsednika vlade lansirano ime bivšega zunanjega ministra Samuela Žbogarja. Aktualni vodja delegacije Evropske unije v Severni Makedoniji je bil zunanji minister v času vlade Boruta Pahorja, spadal pa je v kvoto SD, čeprav nikoli ni bil njen član. Komisarske ambicije še vedno negujeta Šarčeva koalicijska partnerja, zunanji minister, bivši premier in poslavljajoči se predsednik SMC Miro Cerar in predsednik Desusa, prejšnji zunanji minister Karl Erjavec. Imenovanje katerega od politikov, ki izgubljata javno podporo, bo povezano z negotovim, a napovedanim povezovanjem strank liberalne sredine.
Kosova zdaj z Bratuškovo
Svojih komisarskih ambicij pa še ni pokopala ambiciozna slovenska veleposlanica v Švici Marta Kos. Svoje komisarske usluge je že pred časom ponujala Šarcu, a premiera naj bi bila samonominacija pustila hladnega. Zdaj za Kosovo lobira še ena od Šarčevih koalicijskih partnerk, Alenka Bratušek. Če bo Nemka Ursula von der Leyen potrjena za predsednico Evropske komisije, bi bila Kosova daleč najboljša slovenska komisarka, če v ospredje damo interese Slovenije, je zapisala Bratuškova. Kot referenco pa je navedla, da je bivša veleposlanica Slovenije v Nemčiji za svoje delo in rezultate prejela visoko nemško državno medaljo.
Iz neuradno izpostavljenih kandidatur je jasno, da ima vseh pet strank manjšinske vlade komisarske interese, kar napeljuje na zapleten postopek izbora, za katerega ni nujno, da bo na koncu dal optimalnega kandidata z vidika slovenskih interesov. Sploh če k temu prištejemo še pričakovano kontriranje kakršnemukoli predlogu vlade z opozicijske strani.
