Namesto surovin in izdelkov lahko Slovenija tujim trgom ponudi nekaj veliko bolj dragocenega - znanje in tehnologijo na mnogih področjih industrije in gospodarstva. Med novejšimi projekti izvoza slovenskega znanja je denimo trajnostni projekt Razvoj čebelarjenja v Gani. Ta zahodnoafriška država s 27 milijoni prebivalcev, bogata s surovinami, kot so zlato, premog in diamanti, ima dobre podnebne razmere za čebelarstvo in proizvodnjo medu, pa vendar ga vsak mesec uvozi več kot 600 ton. Razlog je v slabo razviti tehnologiji čebelarjenja in nepoznavanju biologije čebel.
V dveletni projekt pod vodstvom EXIM Bank, največje razvojne in izvozne banke v Gani, je poleg Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani in slovenskih čebelarjev vključeno tudi slovensko podjetje Medex. Z združenimi močmi bodo udeleženci projekta poskušali naučiti ganske čebelarje temeljnih veščin, potrebnih za učinkovito delo s čebelami in pridobivanje kakovostnega medu. Kar pa bo vse prej kot lahko. Največja težava, s katero se srečujejo ganski čebelarji, je tamkajšnja vrsta čebele, Apis mellifera adansonii, zelo temperamentna žuželka, povsem drugačna od naše mirne kranjske sivke. Za delo z njo morajo ganski čebelarji obleči popolno zaščitno opremo, vključno z gumijastimi škornji in močnimi zaščitnimi rokavicami. S tako opremo se obenem zavarujejo pred pogostimi obiskovalci njihovih panjev - kačami in kuščarji, ki po mnenju ganskih čebelarjev najbolj ogrožajo njihove čebelje družine. Da jih preženejo, pred vstopom v panj z mačeto potolčejo po steni, to pa hkrati vznemiri čebele, zato je delo z njimi še težje.
Čebel ne gojijo, temveč jih lovijo
"Čebela je tudi pri nas še vedno divja žival, ki se ji mora čebelar prilagoditi," pojasnjuje Mitja Smrdel, inštruktor čebelarstva in vodja tehnične ekipe v projektu. "Četudi v Sloveniji kranjsko sivko gojimo in selekcioniramo, se na čebelarja nikoli ne navadi in ne naredi, kar ta želi od nje. Pa vendar smo jo zaradi njene mirnosti lahko kar dobro preučili, medtem ko je o afriških čebelah zelo malo znanega," pravi Smrdel. Medovitih rastlin in s tem možnosti za pridobivanje medu je v Gani po njegovih besedah dovolj, tako kot na plantažah manga, indijskega oreščka in akacije se čebele lahko pasejo tudi v gozdovih in na savanskem cvetju. Večja težava je tehnologija.
"Čebelarjenje v Gani je precej odvisno od sreče"
"Čebelarjenje v Gani je precej odvisno od sreče," razlaga Smrdel. "Čebel ne gojijo, temveč jih lovijo: nastavijo jim panje, ki so grajeni preprosteje kot pri nas, brez satnikov, in čakajo, ali se bo v katerega ujel čebelji roj. Količina pridobljenega medu je zato odvisna od tega, kako močen je ujeti roj, kakšen je bil njegov razvoj, kaj je prinesel s sabo." V tokratnem projektu bodo sodelujoči predvsem učili ganske čebelarje delati z opremo, vzrejati in razmnožiti čebele. V začetku bodo vzpostavili tri učne centre, pozneje želijo projekt razširiti na vso Zahodno Afriko. "Prepričan sem, da bo s pravo tehnologijo mogoče izboljšati kakovost medu v Gani in pridobivati tudi sortni med, toda tehnologijo in panje bo treba prilagoditi tamkajšnjim čebelam," še pravi Mitja Smrdel.
Agresivnost afriški čebeli pomaga pri obrambi
Junija sta tako na enomesečnem izobraževanju v Sloveniji ganska čebelarja Makafuj Amefinu in Elvis Aseiedu. Povedala sta, da se znanje o čebelarjenju v Gani prenaša z očeta na sina ali med prijatelji in da so tamkajšnje čebele popolnoma drugačne od slovenskih. "Agresivnost afriški čebeli pomaga pri obrambi pred škodljivci," pa pravi dr. Lucija Žvokelj, dr. vet. med., odgovorna za zdravstveno varstvo čebel v projektu. "V njihovih panjih je pogost mali panjski hrošč, ki se ga v Evropi zelo bojimo, čebele v Gani pa so se nanj prilagodile tako, da preprečijo samici hrošča, da v panju izpelje svoj razvojni cikel. Enako je z obrambo pred nekaterimi boleznimi. Vse to je zelo slabo raziskano in del naše naloge je preučiti biologijo afriških čebel. Drugi del je naučiti afriške čebelarje, kako prepoznajo bolezni pri čebelah in kako naj ukrepajo," pravi Žvokljeva.
Z boljšim poznavanjem čebel in tehnologije čebelarjenja bodo sodelujoči v projektu dosegli tudi enega od zastavljenih ciljev: da bo projekt, ki je naravnan trajnostno, zagotavljal neoporečne izdelke in da bo dolgoročno vzdržen za naravo in ljudi. S tem bo postavljen temelj, na katerem bodo lahko gradile naslednje generacije, sklene Lucija Žvokelj. Drugi cilji projekta so, da Gana postane samooskrbna z medom, hkrati pa bo razvoj čebelarstva prispeval k večjemu pridelku sadja in zelenjave, razvoju delovnih mest, zmanjševanju revščine in razvoju podeželja. Podjetje Medex bo v projektu skrbelo, da bodo vse aktivnosti tekle usklajeno, ganskim čebelarjem pa bo posredovalo tudi tehnično znanje za vzpostavitev polnilnic medu.
