Revizorje skrbijo spremembe proračuna EU: Novi evropski davki in manj sofinanciranja

V Bruslju se bodo kmalu začela pogajanja med Evropskim parlamentom in državami članicami o večletnem proračunu EU za obdobje od leta 2028 do 2034. Evropska komisija predlaga, da bi znašal nekaj manj kot 2000 milijard evrov. Pred začetkom pogajanj so zakonodajne predloge za njegovo izvajanje, ki jih je pripravila Evropska komisija, pregledali revizorji Evropskega računskega sodišča. Predsednik sodišča Tony Murphy opozarja, da Evropska komisija tokrat ne predlaga običajnih sprememb, temveč obsežno prenovo proračuna EU.

Revizorji navajajo, da nekaj manj kot 2000 milijard evrov pomeni 59-odstotno povečanje v primerjavi z veljavnim večletnim proračunom EU za obdobje 2021-2027. Ta je namreč težak 1200 milijard evrov. Za pokritje tega povečanja Evropska komisija predlaga povečanje nacionalnih vplačil držav članic za 81 odstotkov na 235 milijard evrov. Hkrati predlaga dodatne davke, ki bi se stekali v proračun EU, in to iz naslova nezbranih e-odpadkov, trošarin za tobak in prispevka podjetij v lastna sredstva Evrope. Hkrati je predlagala znatno zmanjšanje deleža financiranja EU za programe in projekte, ki se izvajajo skupaj z državami članicami, in to za 20 odstotnih točk.

Evropsko financiranje ne bi bilo več povezano s stroški

Revizorji prav tako izpostavljajo nov obsežen evropski sklad v višini 865 milijard evrov, ki bi bil namenjen koheziji in kmetijstvu. Z njim želi Evropska komisija združiti kmetijsko in kohezijsko politiko. Način financiranja z evropskimi sredstvi želi Evropska komisija korenito spremeniti po zgledu sklada za okrevanje in odpornost po epidemiji covida-19. Po novem tako financiranje z evropskimi sredstvi ne bi bilo več povezano s stroški, ampak bi bilo odvisno od izpolnjevanja mejnikov in ciljev. Države članice pa bi lahko svoje načrte financirale s posojili EU v višini do 150 milijard evrov, kar je glede na velikost teh sredstev velika novost.

Če novi davki ne bodo odobreni, se bo znatno povečal proračunski primanjkljaj, skrbi revizorje. V tem primeru bo treba povečati prispevke držav članic ali zmanjšati ambicije glede proračuna. Poleg tega ugotavljajo, da bi se dolg EU zaradi predlaganega najemanja posojil močno povečal. "Kar zadeva porabo, bi bilo zaradi združevanja različnih politik lahko ogroženo doseganje ciljev politik in potrebni bi bili kompromisi glede prednostnih nalog. Za velik del proračuna bodo prednostne naloge pri porabi v rokah držav članic, katerih interesi pa se razlikujejo. Zaradi precejšnjih razlik med načrti držav članic, na primer, bi lahko bila poraba za kmetijstvo manj usklajena s prednostnimi nalogami EU, konkurenca bi bila izkrivljena in nastali bi neenaki konkurenčni pogoji za kmete," opozarjajo revizorji.

Predlagani okvir je slabo zasnovan

Poleg tega večja prožnost po njihovih besedah ne sme pomeniti, da se porabi več denarja, ne da bi se zagotovili boljši rezultati. Predlagani okvir je slabo zasnovan, zato ni mogoče izmeriti, kakšni rezultati se dosežejo s porabo EU in kaj državljani EU na koncu dobijo za svoj denar.

Slabosti 577 milijard evrov vrednega sklada za okrevanje po epidemiji covida-19, ki ga je Evropska komisija uporabila kot model za predlagane spremembe dolgoročnega proračuna EU, so revizorji ocenili v posebnem poročilu. Ugotovili so, da javne informacije o prejemnikih denarja, dejanskih stroških ukrepov in doseženih rezultatih niso zadostne. "Državljani imajo pravico vedeti, kako se javna sredstva porabljajo, kdo jih prejema in koliko se jih porabi. Te vrzeli v preglednosti mehanizma se ne bi smele prenesti v prihodnje proračune EU," opozarja Ivana Maletić, članica Evropskega računskega sodišča, pristojna za revizijo.

Evropska komisija ne zbira podatkov o dejanskih zneskih, plačanih za posamezne ukrepe, tudi če države članice take podatke imajo. Ker ni informacij, ne more oceniti, ali so države članice sredstva porabile učinkovito. Sledljivost in preglednost sta po besedah evropskih revizorjev temelja zaščite finančnih interesov EU. Omogočata spremljanje toka denarja od vira do dejanske porabe ter javno dostopnost informacij o tem, kdo in za kakšen namen ga je porabil. S sredstvi iz sklada za okrevanje se financirajo reforme in naložbe na podlagi doseganja vnaprej določenih mejnikov in ciljev. Izplačila državam članicam so tako bolj osredotočena na to, ali so bili ti mejniki in cilji izpolnjeni, kot na rezultate oziroma za kaj je bil denar porabljen. Ivana Maletić ob tem poudarja, da državljani manj zaupajo v javne finance, če se denar ne porablja povsem pregledno.