Psiholog Marko Polič o nesreči v Švici: Nevarne situacije so na začetku dostikrat nejasne, prvi znaki niso povsem očitni

Ko je zagorelo v švicarskem lokalu, so mnogi še naprej mirno opazovali dogajanje in snemali požar, razkrivajo posnetki, ki so preplavili družbena omrežja. Ali so mladi povsem brez "preživetvenega nagona" in je res bolj pomembno snemati dogajanje kot si rešiti življenje, so se spraševali mnogi. A psiholog dr. Marko Polič, ki se vrsto let raziskovalno ukvarja tudi s psihološkimi vidiki nesreč in zaznavanjem tveganja, razlaga, da je to najbolj značilna reakcija na razmeroma nejasno dogajanje. Današnja mladina v tem pogledu ni nič posebnega, miri.

Kot pred več kot sto leti v Chicagu

"Ko gremo na zabavo, gremo na zabavo in je nesreča zadnje, kar je v naših mislih. Ne pričakuješ, da se lahko zgodi kaj takega," pojasnjuje psiholog, da je zato odziv, ko so mnogi opazovali in v dobi telefonov tudi snemali, kako se širi požar, povsem običajna reakcija. "Nevarne situacije so na začetku dostikrat nejasne, prvi znaki nikoli niso povsem očitni. Nekaj se je zgodilo, iskre letijo, nekaj se je vnelo, pojavi se dim, nekaj je zagorelo …  Ampak tega samo po sebi lahko ne zaznamo kot nevarnost, za nekatere je to zanimivost, ogenj marsikoga fascinira. Šele ko se požar razširi, ko je povsod okoli nas ogenj, ko začnejo padati te ali one stvari okoli nas, ko se na primer prvemu človeku vname obleka, takrat seveda vemo, da je nekaj narobe, da je nevarno," sogovornik razloži, kako ljudje zaznavamo okolje okoli sebe. V omenjenem primeru je torej šlo za "najbolj značilno reakcijo" na razmeroma nejasno dogajanje, še enkrat poudari Polič in dodaja, da imamo ljudje "nagnjenje k normalnosti". "Raziskave kažejo, da vsaj toliko časa, kot ga ljudje porabijo za to, da bi prišli iz nekega nevarnega območja, porabijo za to, da se odločajo, ali bodo sploh šli od tam," ilustrira, kako dolgo poteka odločanje.

Literatura o vedenju ljudi med požarom, ki je je kar precej, si je precej edina o takšnem vedenju ljudi. Polič spomni na požar v gledališču v Chicagu leta 1903, ko je življenje izgubilo več kot 600 ljudi. "Požar se je začel in ljudje so še kar gledali predstavo, čeprav je eden od igralcev kričal, da je požar in da naj gredo ven. Ampak ljudje so kar obsedeli na stolih. Ko se požar naenkrat razširi, je premalo časa za varno evakuacijo vseh. V tem primeru so bili zasilni izhodi zaklenjeni, zato niso mogli ven, osebje ni bilo usposobljeno … Izhodne stopnice so bile takoj za vrati, in ko množica navali, ko se začne izpraznjevanje, ljudje padajo, drugi hodijo po njih, tako da je lahko po stopnicah kopica mrtvih …" našteva psiholog, da je zato treba pred uporabo prostorov premisliti, kaj gre lahko narobe, in ustrezno ukrepati.

Če gre lahko kaj narobe, potem bo tudi šlo

Prepričan je, da so tudi v Švici nesreči botrovali slaba pripravljenost, neustrezen prostor, premalo izhodov, to, da osebje ni bilo pripravljeno na ukrepanje, in podobno. "To skupaj pripelje do tega, da imamo tako veliko število žrtev in oseb v smrtni nevarnosti. Problem je, ko se steče en kup okoliščin, ki na koncu pripeljejo do tragedije," pravi Polič, da bi v ospredju morali biti varnostni vidiki, "ker če gre lahko kaj narobe, potem bo tudi šlo".

Dodaja, da bi po takih požarih morali sprejeti kopico ukrepov, podobno, kot to storijo po letalskih nesrečah, da se ne bi več ponovile, bodisi pri usposabljanju bodisi pri tehniki, a se po požarih pogosto nič takega ne zgodi. "Tak objekt ne sme sprejeti več gostov, kot jih lahko gre noter, čeprav vemo, da se je včasih luštno drenjati, sploh mladim. Na voljo mora biti dovolj izhodov, ki so v stalni rabi, znano je, da ljudje zapuščajo prizorišče praviloma po poti, po kateri so tja prišli, in se za zasilne izhode, če sploh so ali niso zaklenjeni, ne zmenijo," še izpostavi sogovornik in poudari, da noben objekt, ki ne ustreza varnostnim pogojem, ne bi smel dobiti uporabnega dovoljenja.

Sam že zaradi poklicne deformacije ob raznih dogodkih preveri, kje so zasilni izhodi in kaj bi naredil, če bi do česa prišlo, ker se pač s tem ukvarja, "večina ljudi pa tega ne počne, to bi bilo že skoraj paranoično, če bi samo razmišljali, kaj gre lahko narobe". "Zato pa morajo tisti, ki so odgovorni - upravljavci stavbe in ustrezne inšpekcijske službe, ki bi morale imeti taka pooblastila, da noben župan, noben minister ali kdo drug ne bi smel poseči vanje -, zagotoviti, da bo objekt vsaj v okviru današnjega znanja in vednosti varen."