Bojan Šturm je nezgrešljiv koprski obraz. Z njim je imelo stik ogromno ljudi od vsepovsod. Številni smučarji, zlasti tisti, ki so se učili gibanja na snegu, pa gimnazijke in gimnazijci, pedagoški delavci, košarkarji in tenisači ter ne nazadnje ljubitelji zborovskega, v zadnjem času pa klapskega petja. Priljubljeni koprski profesor je mojster marsičesa, predvsem pa ima neomajno energijo in neskončno voljo, da tudi na videz nemogoče zadeve sestavi v smiselno in delujočo celoto.
Ko v Kopru ali kje drugje na Primorskem rečeš Forni di Sopra, prikličeš podobo Bojana Šturma. Tesno vez med istrskim mestom in karnijskim turističnim središčem so začeli tkati v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Nekateri Primorci so že poznali tiste kraje in odhajali na zimovanje v Karnijske Alpe, globlje sodelovanje pa je spodbudila oddaja tedanjega TV-zvezdnika Daria Diviacchija o turističnih krajih blizu zahodne meje. Priložnost za krepitev odnosov med sosedi so zaznali v ekipi Radia Koper. Ker je bil glasbeni urednik Mirko Slosar, ki je obenem vodil prodorni mešani pevski zbor Obala, so v cerkvi v Forniju di Sopra poleti 1983 priredili koncert. V zasedbi je pel tudi Bojan Šturm, mladi profesor telesne vzgoje na koprski gimnaziji, ki se je kmalu vrnil v Forni in se dogovoril za organizirano zimovanje skupine koprskih smučarjev.
Forni za zmeraj
V Forni di Sopra je v organizaciji koprskega smučarskega kluba odtlej prihajalo vse več ljudi, prirejali so smučarske šole, šolske in sindikalne ekskurzije, tekmovanja … Kraj imajo številni v lepih spominih. Smučarskemu klubu Capris so vodilni v vasi pod prelazom Mauria z županom na čelu predlanskim, ob 40-letnici sodelovanja, na priložnostni svečanosti podelili posebno priznanje. Sprejel ga je kdo drug kot Bojan Šturm, ki kljub poletni vročini že polni termine za zimsko šolo v naravi in celoletno šolo smučanja s sobotnimi avtobusnimi izleti, ki jo je pred desetletji zasnoval legendarni smučarski učitelj in profesor telesne vzgoje Lucijan Kozlovič.
Potegnilo ga je v šport
Bojan Šturm je bil v eni prvih generacij otrok "novega" Kopra. Stanovali so v mestnem jedru, bil pa je, kot se je na nedavni proslavi njegovega okroglega jubileja spominjala sestra Jadranka, nekoliko čuden otrok. Dokler niso ugotovili, da je slaboviden. Ko je dobil očala, je bilo takoj vse drugače. Kmalu ga je očarala košarka, njegov prvi trener je bil Modest Kocjančič. Iz Semedele, kamor so se preselili, je hodil v Osnovno šolo Janka Premrla – Vojka, ki je danes ni več, kasneje pa na gimnazijo, kjer ga je profesor glasbe Mirko Slosar, neumorni zborovski zanesenjak, rekrutiral v basovsko sekcijo gimnazijskega mešanega pevskega zbora, ki je bil okostje leta 1977 ustanovljenega MPZ Obala. "Z zborom smo vsako poletje kam odpotovali, na gostovanja, revije, pevska tekmovanja," se spominja Šturm, ki je v zboru spoznal tudi soprogo Ester.
S profesorskim kolegom, filozofom Borisom Palčičem sta bila med najbolj zaslužnimi, da so z dovolj trme in vztrajnosti organizirali turnejo v ZDA, na vrsto je prišlo tudi že omenjeno gostovanje v Forniju di Sopra. Gimnazija je minila, četudi je razredničarka prof. Jelka Justin v njegovi karakteristiki, ki jo je nedavno pridobil v koprskem pokrajinskem arhivu, ugotavljala, da ni dovolj zanesljiv, saj v kolektivu ne sodeluje zavzeto, za kar da sta najverjetneje kriva petje in šport. Seveda ni mogla vedeti, da bosta nekaj let kasneje sodelavca.
Študij na takratni Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani sta dopolnjevala košarka in petje, Šturm je eno leto pel pri APZ Tone Tomšič, študijsko gradivo pa je bilo kakšno noč zgolj podlaga za kvartopirske obračune s sošolcema Igorjem Poklarjem in Edijem Pobego. Seveda so se dobili, da bi skupaj študirali …
Z diplomo v torbi se je vrnil na koprsko gimnazijo, v zbornico oziroma kabinet športnih pedagogov, ki je bil tam nekje, kjer je bila nekoč zakristija cerkve sv. Frančiška. Ta je bila več stoletij del samostana sv. Klare, po sekularizaciji v času Ilirskih provinc pa je imela različne vloge, po pedagoški je zdaj širša, saj je nekdanja cerkev mestna prireditvena dvorana.
Najprej je bilo balinanje
Šturm je bil na koprski gimnaziji nekaj let, potem ga je kolega Rastko Bradaškja povabil na tedanjo Zvezo telesnokulturnih organizacij, kjer je bil zadolžen za šolski šport in nastajajoči športni park Bonifika. "Takrat so tam ob teniških igriščih prevladovala balinišča," se spominja, danes se tam srečujejo rekreativci in resnejši športniki. Največ igrišč je namenjenih tenisačem in nogometašem, ki pa so zeleno-oranžno kuliso odprte Bonifike nedavno "obogatili" s sivo ograjo za eno od igrišč, ker menda potrebujejo za treninge več zasebnosti.
Kasneje je bil spet v šoli, tokrat na ekonomski gimnaziji, vzporedno pa je bil motor izgradnje velike istrske smučarske skupnosti. S somišljeniki so ustanovili SK Capris z veliko kvalificiranega učiteljskega in pedagoškega kadra na čelu z dr. Radom Pišotom, mednarodno uveljavljenim strokovnjakom za prve otroške korake na snegu. Klub je zgradil široko zaupanje staršev ter vodilnih v šolah in vrtcih, da je danes pomemben organizator zimske šole v naravi, v katero vključujejo vsako leto več kot tisoč otrok!
Šport za učitelje
Ker je akademska bolonjska reforma v Sloveniji spregledala šport, je bilo pri njegovem umeščanju veliko odvisno od doktrine posameznih univerz in fakultet. V Kopru je imelo gibanje vedno pomembno vlogo, tako da je Šturm ob naslednjem kariernem koraku skupaj s Pišotom zasnoval šport kot obvezni izbirni predmet na Pedagoški fakulteti, kjer je deloval okrogli dve desetletji. "Koncept je predstavitev znanj in veščin za gibanje kot pomemben razvojni moment pri otrocih," pravi. Študentom in študentkam je ponujal vpogled in vadbo več kot 20 športov, v številnih se je usposobil za učitelja ali trenerja, sredozemski značaj univerze pa so podčrtali s plavanjem, jadranjem in še čim. "Sam sem se preizkusil tudi v deskanju, imel sem celo jadralno desko, a sem jo prodal, da sem plačal stroške vezave diplome," se spominja Šturm svojih stikov z morjem v študentskem času. Zdaj je najraje na velikih potniških ladjah, saj si s soprogo vsako leto širita obzorja na kakšnem križarjenju.
Pojoči športnik
Organizirano zborovsko petje je Bojan Šturm zaključil leta 1992, nazadnje je pel v Obalnem oktetu iz Izole. Odtlej so ga tu in tam vabili v različne zasedbe, bil je celo na kakšni vaji, a ga ni potegnilo. Pred desetletjem pa ga je Vinku Badžimu uspelo prepričati, da se je pridružil takrat novonastali klapi Capris. Klapa je ena najpomembnejših obveznosti v Šturmovem življenju, njena priljubljenost pa narekuje poti po Sloveniji in tudi bližnjih krajih v sosednjih državah. Nedavno so njeni člani na jubilejnem koncertu navdušili razprodano koprsko Taverno, petje pa je bilo tudi rdeča nit praznovanja nedavne Šturmove okrogle obletnice.
Kot športni upokojenec seveda nima prostega časa kar tako. Ob obveznostih v smučarskem klubu in v klapi je enako pomembno druženje s teniškimi prijatelji v Vanganelu, svoje znanje in izkušnje deli ob smučarskem še v vodstvih teniškega in košarkarskega kluba. Navdušila sta ga uspeh mlajših slovenskih košarkarskih selekcij pa tudi dejstvo, da ima nekoliko koprski pridih. Spominja se, da je prav pod njegovim vodstvom prve košarkarske korake naredil Nebojša Joksimović, oče mladega virtuoza Stefana. Vesel je tudi pomembne vloge Ankarančana Vita Hrabarja, obenem pa obžaluje, da je bilo v koprski košarki ob vzponih tudi toliko padcev. "Zdaj je stanje realno. Gradi se na domačih igralcih in se ne prehiteva," ugotavlja.
Izpolnjuje ga družinsko življenje, s soprogo Ester stojita ob strani otrokom Urški, Jaki in Žigi, desetletnemu vnuku Matiji pomaga odkrivati čarobnosti sveta, poslej pa tudi malemu Naju, ki ima komaj leto in pol. "Prevzema mojo vlogo, zdaj nisem več naj Šturm," smeje pove vsestranski Koprčan.
