Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam se je osebno soočila s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v rožnatih oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo na področju antidiskriminacije in boja proti zločinom iz sovraštva.
Danes se pri svojem delu srečuje s podobnimi občutki ob dogajanju v Gazi, le da se ta genocid odvija v živo, pred našimi očmi, na naših zaslonih. Maja opozarja na absurdne birokratske ovire, ki ljudem preprečujejo beg na varno. Postopki za združitev družine so polni zank: bratje in sestre kot da niso ožji družinski člani, od njih zahtevajo originalne dokumente, ki so v vojni pogosto uničeni, in osebno prisotnost na veleposlaništvu, denimo v Kairu, do koder pa je iz zaprte Gaze nemogoče priti. "Jaz recimo še svoje mape z vsemi originalnimi dokumenti nimam. Če pride do vojne in bi morala pobegniti, bi verjetno padla na točno teh problemih."
Njeno glavno orožje v boju s togimi institucijami je nepopustljivost ali, kot sama pravi, "teženje in teženje in teženje". Ko posameznik sam vloži vlogo, denimo na upravni enoti, se tam povsem drugače odzovejo, kot "če vlogo vložim jaz in se pod njo podpišem kot zaposlena na Mirovnem inštitutu". Podobno je, pravi, tudi pri uradnih pogovorih na upravni enoti: osebo, ki gre tja sama, obravnavajo drugače kot osebo, ki jo spremlja ona kot zagovornica.
Zaveda se, da so to boji na dolge proge, pogosto boji z mlini na veter, kjer so sistemske rešitve počasne. Kljub temu poudarja, da je vsaka "majhna zmaga" – vsak urejen status ali preprečena deportacija – neprecenljiva, saj gre za konkretno človeško življenje.
Prav zato kljub frustracijam, ki jih povzroča na eni strani sistem, na drugi pa pasivnost politike, ostaja osredotočena na rešitve. Izpostavlja pomen varnih dopolnilnih poti, kot so štipendije za študente begunce, ki so se letos začele odpirati tudi v Sloveniji, in opozarja, da zakonodaja ni nespremenljiva. "Če je država zmogla organizirati evakuacijo iz Afganistana in repatriacijo iz Venezuele, se da urediti tudi pomoč za Palestince – manjka le politična volja." Maja verjame, da se ne smemo sprijazniti z občutkom nemoči in statusom quo: "Mene zelo živcira, ko rečemo, tak je pač zakon. Nekdo je ta zakon napisal, torej ga nekdo lahko tudi spremeni."
