(PODKAST) Strašno huda Tamara: V številkah prepoznava zgodbe o tihih stiskah mladih

Otroci, njihova nevidna bremena, njihove tihe stiske - teme, ki jih marsikdo raje potisne na stran -, so Tamaro Narat že od nekdaj zanimale. Radovednost jo je vlekla v njihove globine.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Tamara.
Matej Povše

Kot sociologinja že več let raziskuje življenje otrok in mladostnikov, njihove težave, a tudi svetlejše plati.

Vsaka številka v njenih podatkih skriva zgodbo, vsaka zgodba pa kakšno luknjo v sistemu. Tamara opozarja, da otroci pogosto ostanejo sami ravno takrat, ko bi morali biti najbolj slišani. In da je pomoč, če sploh pride do njih, pogosto prepozna.

"Že v petem razredu je učiteljica rekla, da bom nekoč delala na tem področju." Tamara je to napoved potrdila leta pozneje z doktoratom o revščini otrok in zaposlitvijo na Inštitutu za socialno varstvo. Kot raziskovalka se zdaj posveča temam o nevidnih bremenih, ki jih nosijo otroci: revščini, nasilju, brezdomstvu, zasvojenostih. A tudi o tem, kaj mladim omogoča, da kljub razpokam v socialnem, ekonomskem ali političnem sistemu rastejo, se razvijajo, dozorevajo. Tamara razume statistične podatke, a zna izza besed v anketnih odgovorih ali skupinskih intervjujih razbrati tudi tiste tišje, v mislih. V njih pogosto zasliši: "Želim si samo normalnega življenja."

TUKAJ prisluhni podkastu!

Tamara opozarja, da se duševno zdravje mladih poslabšuje – v Sloveniji celo bolj kot v povprečju v EU. Ključni razlogi? Nepodporno družinsko okolje, osamljenost, stres zaradi šole, natrpani urniki, občutek, da te odrasli preprosto ne razumejo. "Vsaj sto otrok v zavodih nima nikogar, s komer bi lahko razvili varno navezanost," pojasnjuje. In to ni številka – to so življenja ljudi.

Velik del mladih se na stiske odzove z umikom: v zaslone, droge, celo na cesto. Tamara ob tem jasno izpostavlja: pomoč je nedostopna, prepočasna, prešibka. "Čakanje na pedopsihiatra v Ljubljani lahko traja dve leti. Za nekatere otroke je to večnost." O sistemu govori odkrito. Če bi ga ocenjevala, bi mu podelila "srednje minus, saj poka po šivih". 

Kljub temu verjame, da so lahko tudi na videz majhne spremembe odločilnega pomena. "Če otrokom povemo, da so v redu takšni, kot so, jim že damo nekaj, česar morda še nikoli niso slišali." In prav ta preprosta misel je morda lahko prvi in tudi najpomembnejši korak.

Prisluhnite še:

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta