"Spoznal sem, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še komu?!), bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja kot Bin Laden, Sadam Husein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike, s katerimi naj bi se v Natu družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike."
Tako sem dejal davno nazaj, pred 21 leti, ko sem ob referendumu leta 2003 o naših dveh mednarodnih povezavah domačo javnost nagovarjal k podpori članstvu v EU in k nasprotovanju onemu v Natu. Manjšina nas je bilo pri Socialnih demokratih, ki smo zastopali tako stališče, in izid nas je vsaj delno zadovoljil: za Evropsko unijo je glasovalo skoraj 90 odstotkov volivk in volivcev, za Nato 66 odstotkov. Ločnica med povezavama je bila jasna.
Je še danes tako? Upam si trditi, da ne. Evropska unija se po ruskem napadu na Ukrajino februarja 2022 politično vse bolj preliva ali vsaj istoveti z Natom. Čeprav dve ločeni vlogi, če hočemo, tudi poslanstvi, eno samo mnenje, en sam glas. Pa ne le do ruskega početja, tudi do izraelskega v Gazi, pri čemer izdajata obe povezavi povsem enako tudi nenačelnost, dvojna merila do ene in druge vojne, in sicer politiko kola do agresorja v prvem, manj krvavem spopadu, korenčka do agresorja v drugem, ki mu je čisti evfemizem reči spopad. Priča nismo bojem med Hamasom in Izraelom, temveč zverinskemu pokolu slednjega nad civilnim palestinskim prebivalstvom.
A naj se vrnem k posvetovalnemu referendumu leta 2003. 23. marca je minilo točno 21 let. Če pri tem, s čimer sem takrat pojasnjeval svoje nasprotovanje članstvu v Severnoatlantski zvezi, spremenimo nekaj imen vojn in igralcev, bi lahko to isto dejali danes? Da našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vojn v Ukrajini in Palestini, bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi oziroma ekološke katastrofe in zlasti spremembe podnebja kot Putin, Biden, Netanjahu ter njim podobni? Rekel bi, da se pravzaprav vse to danes še bolj oprime. Takrat so bili ekstremni vremenski pojavi zagotovo manj ekstremni, manj uničujoči in manj pogosti, kot so danes, in jih vojne, ki se jih gremo, le še bolj krepijo pri pojavnosti, moči in razdiralnosti, s tem da se pri eni, ukrajinski, faktor usodnosti in dokončnosti za človeštvo še povečuje. Govorim o jedrskem spopadu, ki smo mu vse bliže, pa ne le zaradi Putina, ki svari z njim, ampak tudi zaradi Zahoda – ZDA, Nata ter EU – ki trmari s tem, da je Putinov poraz v Ukrajini conditio sine qua non za dolgoročno varnost Evrope, in ga s tem še bolj potiska k udejanjanju svarila. Pa tudi sicer, če je kaj po antonomaziji skregano z napori pri upočasnjevanju globalnega segrevanja, pri zmanjševanju toplogrednih emisiji, so to vojne, tako zavoljo samih učinkov deflagracije, po domače zaradi dima in delcev, ki treščijo v zrak, kot predvsem zaradi proizvodnje orožja in opreme, ki temu uničevanju služita. Naj poenostavim, od 50 do 70 ton železa, jekla ali druge kovine, ki jih najdemo v enem samem tanku, nobena tovarna ne proizvede z energijo iz sončnih celic na strehi ali iz bližnje vetrnice. In v zadnjih tednih spremljamo še pozive odločevalcev v EU in Natu članicam k povečevanju in pospeševanju nakupov orožja v veliko veselje orožarjev. Tudi naše ministrstvo, Šarčevo: "V orožje bo treba vlagati še več in še hitreje!"
A slovenska javnost kaže, da se glede vprašanj nadaljnjega oboroževanja in članstva v Natu, po najnovejši javnomnenjski raziskavi samega zavezništva, sicer iz novembra-decembra lani, prebuja. Le še 52 odstotkov vprašanih bi glasovalo za in le 46 odstotkov jih meni, da pripadnost Natu zmanjšuje možnost napada na našo državo. Smo na zadnjem, 32. mestu med članicami. Dodajmo še, da jih samo 24 odstotkov podpira povečanje vojaških izdatkov, medtem ko mu jih nasprotuje odstotek več. No, toliko bolj gre v luči tega spoznanja prisluhniti glasu ljudstva k aktiviranju civilne družbe proti militarizaciji oziroma k dodatni podpori nedavnega poziva gibanja Za mir in solidarnost, ki poudarja zlasti tri potrebe: po omejitvi investicij v vojaško opremo, po priznanju samostojne Palestine in po referendumu, pa četudi samo posvetovalnem, o članstvu v Natu. Svoj podpis sem že oddal.
Aurelio Juri, Koper
