Tiskani in elektronski mediji nas po umoru Aleša Šutarja – Aca na veliko seznanjajo s tem dogodkom. Sprožil je veliko različnih odzivov, predvsem pri vseh strankah, in zelo sprevrženo in neetično je, da te to nesrečo izrabljajo v svojih predvolilnih prizadevanjih.
Romi so že od nekdaj stigmatizirani kot manjvredni, slabši, veliko seveda tudi po svoji krivdi.
Rad bi povedal, da sem imel v letih od 1948 do 1952 večkrat priložnost srečati se z njimi kot pastir. Takrat sem bil pri starih starših po mamini strani v Doblički Gori pri Črnomlju. Do steljnikov, kamor sem gnal živino, je bilo približno eno uro hoda. Ceste so bile predvsem makadamske, vzdrževali pa so jih cestarji. Ti so pri svojem delu potrebovali zdrobljen kamen in to je bilo delo Romov, rekli smo jim Cigani. Za to delo so dobivali nekaj malega denarja, da so lahko preživeli. Ne spominjam se, da bi se bili takrat vaščani zaradi česarkoli pritoževali, zdi se mi, da so normalno sobivali. Kot nomadi so se selili iz kraja v kraj, kjer so lahko zopet delali. Seveda, to je bilo še v času "gnilega" socializma in "trdega totalitarizma", v času Tita.
Dr. Vera Klopčič, ki že leta proučuje romsko problematiko, je v ponedeljek, 10. 11. letos, v Marcelovi oddaji, kjer je bila gostja, opisala, da so Romi v času, ki ga sam omenjam, poleg drobljenja kamenja delali tudi v kamnolomih, ženske pa so nabirale zdravilna zelišča. Omenila je tudi, da se položaj Romov v zadnjih desetletjih na JV Slovenije poslabšuje.
Ne zagovarjam Romov, kot sem že dejal, so za razmere, kakršne so, sami veliko krivi. Menim pa, da tudi država marsičesa ni storila, pa bi bila morala, saj že vseskozi dopušča kraje in nasilje Romov oziroma jih ne sankcionira. Ker se ob prekrških, ki jih storijo Romi, njim nič ne zgodi, dobijo seveda pogum, da "delajo po svoje" naprej.
Vsiljuje se mi paralela s šolstvom, ko so proti koncu 60. let prejšnjega stoletja v šole prihajali pedostrokovnjaki, ki so mislili, da bodo s permisivno vzgojo otrok, ki so jo učiteljem vsiljevali, spremenili svet na boljše, sedaj pa gasimo anarhijo, ki je zaradi tega nastala, včasih tudi z bencinom.
Znano mi je, da sedaj v Beli krajini Romi kradejo po njivah pridelke, iz hlevov prašiče in kokoši, lastniki pa se jih ne upajo prijaviti, ker se bojijo maščevanja.
Vem tudi, da se v predelu Ljubljane dogaja, da prihajajo Romi na domove in zahtevajo od ljudi določena jedila in nekaj malega denarja. Nekateri jim ustrežejo, ker se jih le tako za nekaj časa znebijo. Mogoče je ta "korajža" zapuščina dr. Drnovška, ki je vzel v zaščito Strojanove?
Priznam, to je težak problem, koliko korenčka in koliko palice, da bi se razmere izboljšale. Menim, da bi bilo najuspešneje, da večji del problema rešijo Romi sami, dokaz so Romi v Prekmurju. Izobraženi, kultivirani in socializirani Romi, nekaj jih je, morajo prevzeti skrb, da se razmere izboljšajo, bo pa to dolgotrajen proces; vsaj 30 let je že izgubljenih.
V Delu 13. 11. je Barbara Hočevar naredila intervju z dr. Golobom, kjer meni razumljivo razlaga, kako naj bi se stvari sčasoma izboljšale, tako z Romi kot tudi druge; splača se ga prebrati.
Za konec bi rad povedal, da se me je močno dotaknila pesem mlade Rominje, tako mlada in se že zaveda sebe, ki jo je citirala dr. Vera Klopčič. Glasi se tako: Ciganka: "Na ulici se za mano psovke vrste,/zato ker sem Ciganka,/jaz sem človek,/imam svoje ime. /…/ Oblekla sem temno krilo, ki ni cigansko./Ti nisi naša, se oglasijo Cigani."
Milan Januška, Slovenj Gradec
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
