Pred kratkim so mediji objavili zgodbo razočaranega 83-letnega bolnika, ki je poklical policijo v Izoli in sporočil, da je zaradi nezadovoljstva z zdravljenjem ustrelil zdravnika in medicinsko sestro. Policija je bila hitra in učinkovita in je ugotovila ime klicatelja, ki ga je zdaj tudi že ovadila. Umora k sreči ni bilo … Kaj je nesrečneža pripeljalo do tega, najbrž ve samo on, ki se zagotovo sooča z osebnimi stiskami in težavami. Te pa se v urejenih družbah rešujejo drugače, umirjeno, s pomočjo socialnih in zdravstvenih služb, s kulturnim dialogom in nazadnje še po pravnih poteh. Tako bi vsaj moralo biti.
Mar naj zato, ker imam težave z zdravjem, vzamem pištolo in ustrelim svojo osebno zdravnico? Ali pa specialista v kardiološki ambulanti? Ali zobozdravnico, ker me občasno boli zob, ki mi ga je mogoče slabo popravila? Ljudje božji, kam pa pridemo, se javno sprašujem po tem, ko sem prebral novice o tem dogodku v Izoli. Klicatelj, torej razočarani bolnik, je v tej zgodbi prestopil vse meje zdravega razuma. Zato ker je bilo z njim pred zdravljenjem bojda bolje kot po zdravljenju (dobro izvedeni operaciji brez zapletov), ko mu gre vse samo še navzdol, je treba ustreliti direktorico ustanove, v kateri je bil operiran? Predstojnica ustanove (MC Medicor Izola; op. M. T.) je slovenski javnosti zelo na kratko in strokovno razumljivo razložila, za kaj je šlo in da je bilo poslabšanje zdravstvenega stanja operiranega bolnika po posegu posledica drugih okoliščin.
Razumem bolnike, razumem njihove svojce in bolečine, ki jih doživljajo zaradi razočaranja nad uspehi zdravljenja. Hkrati pa vnovič javno odločno podpiram zdravnike in medicinsko osebje, ki ne morejo delati čudežev. Bolnikom pomagajo z najboljšim namenom, z vso srčnostjo in to sem kot dolgoletni pacient MC Medicor večkrat sam doživel. Toda mrtvih obujati po svetopisemskem izročilu medicina za zdaj še ne zna. In ne more. Zakaj torej ne bi verjeli direktorici MC Medicor, cenjeni akademikinji prof. dr. Marjeti Zorc, in njeni ekipi, da so naredili vse, kar so v danem primeru lahko, in se pri bolnikovem zdravljenju maksimalno potrudili? Verjamem, da jo obtožbe preko palca, ki so velikokrat plod slovenske zavisti, škodoželjnosti in, upam si pripisati, morda tudi osebne zamere (maščevalnosti?), globoko prizadenejo in užalostijo. Pomagaš in potem si postavljen pred strelski vod? Res so čudna pota Gospodova v tej naši Sloveniji. Nisem privrženec teorij zarote in pristranskega medijskega ter javnega pribijanja na križ za vsako ceno in brez argumentov. A zdi se, da se okoli te ugledne mednarodne medicinske ustanove z visokimi referencami to (pre)pogosto dogaja. Na pamet, v medijih tudi senzacionalistično, po dolgem in počez se jih pribija na sramotilni steber za vsaki najmanjši "greh" (napake, ki se zgodijo povsod, tudi pri njih), ne da bi se prej ločilo zrnje od plev in bi tudi javne obtožbe gradili na moči argumentov. Veliko nas je, ki imamo o MC Medicor in njegovih srčnih ter predanih ekipah medicinskega osebja povsem drugačno mnenje. Ga smemo povedati na glas? Menda ja, saj imamo po ustavi to pravico!
Vsem ljudem v belem (od svoje osebne zdravnice Nine v Pernici do kardiologov v UKC Ljubljana in UKC Maribor ter mnogih specialistov po drugih ustanovah in seveda osebja v MC Medicor) sem hvaležen, da sem še živ. Izhajajoč iz te resnice bi rad spomnil na davna srečanja s slovenskim akademikom, našim "prleškim Tunekom", prof. dr. Antonom Trstenjakom. To je bil mož širokih obzorij, s katerim je bilo vselej imenitno kramljati. Spominjam se, kako je znal preprosto povedati, da je človek samo človek in poleg telesnega tudi duhovno bitje, kar je temelj človekovega dostojanstva. "Za človeka gre, za njegovo dostojanstvo, do katerega ima vsak pravico," je rad poudaril. Sprašujem se, koliko te človečnosti je v nas sploh še ostalo v tem norem svetu pehanja za materialnimi dobrinami, ko smo vsi samozadostni in za doseganje ciljev ne izbiramo sredstev. Če je treba, posežemo tudi po pištoli! Škodoželjnost, zavist, maščevalnost in nevoščljivost nas spremljajo na vsakem koraku. In zato se ne smemo čuditi, da bolniki grozijo s smrtjo zdravnikom in da je tudi sicer toliko nepotrebnega sovraštva in tudi prelivanja krvi zaradi pomanjkanja kulture dialoga. V jezi in nestrpnosti znamo komu hitro obleči umazano suknjo. Mu jo znamo tudi sleči? Strpnosti nam manjka in zato naj sklenem ta zapis s Trstenjakovimi poudarki o zmernosti, strpnosti in medčloveški slogi. Bil je zagovornik filozofije "človek človeku človek". Njegovo življenjsko geslo pa je bilo: Za človeka gre!
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
