Koprčanka Pia Ban je edina ženska v Sloveniji, ki skače z mostov v reke. Njen prvi skok z mosta je bil pred približno osmimi leti. "Potem sem vsako leto poleti naredila nekaj več, dodala nekaj novega ali skočila z večje višine. Vse veščine sem prenesla iz gimnastike, ki jo treniram že vse življenje. Skoke, ki jih znam iz gimnastike, sem preselila v vodo," o svojih začetkih v atraktivnem športu pove Koprčanka Pia Ban, ki je poklicni izziv našla v farmaciji. "Ni me strah višine in tudi adrenalin mi je nekako domač," pove o občutkih pri skokih z višine.
Prvič je skočila na Slapu ob Idrijci: "Takrat sem šla na most z nekoliko bolj izkušenimi skakalci. Povedali so mi, kako se skoči na noge, in uspelo mi je brez težav." Zdaj od skupine, ki ji je odprla vrata v ta svet, s skoki z višine nadaljuje le še ona. "Ker sem te elemente že poznala iz gimnastike, sem vedela, kaj pričakovati. Vedela sem, kako se obrniti v zraku in kako pospešiti ali upočasniti rotacijo. Glavna razlika med gimnastiko in skoki v vodo je, da pri skokih skoraj ves čas padaš navzdol, medtem ko pri gimnastiki slediš paraboli. Polovico skoka narediš, ko letiš navzgor, polovico pa, ko letiš navzdol," pojasni za nepoznavalce.
Najraje z mostu skoči v Sočo
Kako pa je, če se kaj ponesreči? Voda je bolj prizanesljiva kot trda podlaga, pove. "Lažje je prenesti ponesrečen doskok na vodi, saj te ta nekako spusti skozi. Pri skokih v vodo z višine do desetih metrov napake praviloma niso usodne. Posledice ponesrečenih skokov so modrice in bolečine. Pri višjih skokih vedno skačem na noge, ker je to pri skokih z desetih metrov in več varneje, do višine desetih metrov pa se skače 'na glavco', kar vidimo na olimpijskih igrah," še opiše mojstrstvo, ki ga gledalci z bregov rek spremljajo z občudovanjem in zadržanim dihom.
V to, kar delaš, moraš iti s čistimi mislimi
Ko skoči z mostu oziroma z višine, nima posebnih občutkov. "Osredotočim se predvsem na to, kar moram narediti. Ne čutim kakšnega posebnega adrenalina. To je pomembno tudi zato, ker moraš iti s čistimi mislimi v to, kar delaš. Pomembni sta koncentracija in izvedba, da narediš najboljše, kar znaš, oziroma to, kar si vadil."
V Sloveniji skakalci lahko trenirajo na mostovih, pod katerimi so seveda reke dovolj globoke. Most na Slapu ob Idrijci je visok osem metrov, na njem je mogoče skočiti tudi z višine desetih metrov. Po Sloveniji so višine različne, odvisne so od naravnih danosti. Tekmujejo v Mariboru, Novem mestu, Mostu na Soči in Kanalu ob Soči, kjer so višine večinoma nad deset oziroma dvanajst metrov. Trenirajo lahko tudi v odprtem bazenu na Jesenicah (s platformo do deset metrov), a gre za javni bazen, ki si ga delijo z drugimi kopalci. "Zato to ni ravno idealen prostor za resen trenažni proces," pripomni skakalka.
Ker v Sloveniji ni pokritega bazena za trening skokov v vodo skozi vse leto, enkrat tedensko trenira v Trstu. Poleti se morajo znajti in si poiskati primerna mesta za treninge. S to disciplino se v Sloveniji ne ukvarja noben klub oziroma zveza, tudi plavalna zveza ne vključuje skokov v vodo niti skokov z višin. Tekmovalci bi si seveda želeli primeren pokrit bazen, da bi lahko trenirali tudi pozimi in da se jim ne bi bilo treba voziti v tujino.
V tem športu je zelo malo žensk
Pia Ban je edina ženska, ki v Sloveniji tekmuje v skokih z višin. "V tem športu je zelo malo žensk. Tudi v drugih športih je manj žensk, še posebej v bolj ekstremnih športnih disciplinah. V Sloveniji sem res edina. Poznam nekaj tekmovalk iz tujine, vendar jih je bistveno manj kot moških," pove. Ugotavlja, da se veliko deklet s športom preneha ukvarjati ob prehodu v srednjo šolo. Tudi zato je nato manj tekmovalk. "V Sloveniji smo bile na eni tekmi štiri ženske, kar je sploh največ. Skočili sta še Američanki in Ukrajinka. Tekmovalke prihajajo tudi iz drugih držav. V Švici sem, denimo, tekmovala s Kanadčanko in Švicarko. Želela bi si, da bi čim več žensk vztrajalo in si upalo poskusiti tudi kaj novega."
Najraje skače na Soči. "Najljubša sta mi Kanal ob Soči in Most na Soči. Morda mi je Most na Soči še ljubši, ker se skače s 13 metrov, kjer sem bolj suverena, medtem ko se v Kanalu skače s 17 metrov. Moja najvišja višina je 18 metrov. Na svetovnih prvenstvih ženske tekmujejo z 20 metrov, moški pa s 27 metrov. Lahko pa skočiš s takšne višine, kot želiš, kjer čutiš, da to zmoreš," nam je zaupala.
Skoki z višin v morje in reko so precej podobni, pravi. Razlika je večja med skakanjem s klifa ali s platforme. Skakalce lahko zmoti most ali klif, saj se orientirajo glede na to, kar vidijo okoli sebe, ko padajo v vodo. Če skačejo s klifa, je pomembno, da je to varno. "Boljše je, da je klif čim bolj navpičen. Na Kamenjaku, kjer sem tudi skakala, je zelo primerno, klif je tam odsekan."
Letos je, denimo, tekmovala tudi v Švici, kjer skačejo v reko s klifov, v Amsterdamu pa v notranjem bazenu. Želi si skočiti z višine 20 metrov, torej še dva metra višje kot doslej, in s štirimi skoki, kar je, kot pravi, nabor, ki ga moraš imeti za resna tekmovanja. "Sebi želim dokazati, da to zmorem. Pomembno mi je, da nadgradim svoje znanje in se čutim sposobna nekaj narediti, bolj kot pa to, da dosežeš nek rezultat."
Zaupala nam je, da v nobenem drugem športu ni doživela toliko podpore med sotekmovalci: "S tem športom se ukvarja malo ljudi, tudi v svetovnem merilu. Ker gre za tvegan šport, si vsi želijo, da bi sotekmovalci svoje skoke izvedli varno in čim boljše. Nikoli si ne želiš, da bi se nekomu skok ponesrečil, zato da bi ti bil boljši."
Gimnastika je eden najboljših športov za otroke
S treningi gimnastike je nadaljevala tudi med študijem farmacije v Ljubljani, pred tem je trenirala v Kopru. "Ko sem začela študirati, sem vedela, da želim še vedno resno trenirati, zato sem se pridružila klubu v Ljubljani, kjer treniram še danes." Prepričana je, da je gimnastika eden najboljših športov za otroke. "Dobiš koordinacijo, nadzor nad telesom in občutek za gibanje v prostoru. Dobiš občutek za padce oziroma kako se rešiti pred njimi. Brez podlage iz gimnastike se ne bi čutila sposobno za skoke v vodo. Poleg tega je zelo zabavno," je poudarila.
Zdaj ne trenira klasične orodne gimnastike, ampak akrobatiko, veliki in mali trampolin ter akrobatsko stezo. Mali trampolin z akrobatsko stezo in parterno vajo sestavljajo disciplino TeamGym, kjer se tekmuje ekipno in izvira iz Skandinavije. V tej disciplini tudi tekmujejo. "Si člen ekipe osmih do desetih tekmovalcev, ne šteje tvoj posamezen rezultat. Bolj je pomembno, da je ekipa usklajena in da se člani podpirajo, ne pa, da je posameznik boljši od drugih. To v tem tekmovanju ne doprinese ničesar." V tej disciplini imajo ženske, moške in mešane ekipe.
Dvakrat tedensko trenira gimnastiko, enkrat tedensko skoke v vodo, pa tudi sicer je precej športno aktivna. Študij s tega področja je ni zanimal. "Opažam, da trenerji pogosto nehajo trenirati zase, saj že tako preživijo velik del svojega življenja v telovadnici. Mene je bolj zanimal študij farmacije, ki je zelo široko področje." Tako zdaj poklicne izkušnje nabira v farmacevtski industriji. "Delam na področju proizvodnje sterilnih zdravil, kjer je pomembno, da zdravila, ki pridejo na trg, ne vsebujejo nobenih bakterij ali mikrobov," nam je pojasnila. Znanje na področju sterilne proizvodnje zdravil želi še poglobiti. Ob tem pojasni, da se farmacevtska industrija v Sloveniji hitro razvija in ponuja veliko priložnosti. Njeno življenje je razpeto med Ljubljano, ker dela in trenira gimnastiko, in Koprom, kamor se vrača zaradi družine in treningov skokov v vodo v Trstu.
