
Politični in strokovni diskurz o obnovljivih virih energije se v slovenskem prostoru zdi ujet v začarani krog iskanja odgovora: kako uporabiti obnovljive vire (OVE), da bi se lahko izognili jedrski energiji?
V tem prispevku bom poskušal utemeljiti tezo, da obnovljivi viri energije, kot so sončna, vetrna in hidroenergija, v Sloveniji niso zares samostojen element energetske politike, temveč le orodje nasprotnikov drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK2), s katerim želijo preprečiti njegovo gradnjo.
Če se boste kdaj imeli priložnost peljati s hitrim vlakom od Münchna do Hamburga, boste v teh nekaj urah vožnje verjetno opazili, da bolj ko se približujete severu države, bolj številne postajajo vetrne elektrarne.
To ni presenetljivo, saj so pogoji za vetrno energijo ob Severnem morju izjemni, verjetno najboljši v celotni Evropi. Veter je tam konstanten (brez sunkov), pa tudi bolj predvidljiv. Bavarska po drugi strani vetrnic ne namešča v tako velikem številu, saj pogoji za vetrno energijo tam niso najbolj ugodni.
Na podobnem principu svojo politiko do obnovljivih virov gradijo tudi druge države. Nekje je na voljo ugoden potencial za geotermalno energijo, na primer na Islandiji. Norveška ima zaradi fjordov ogromen potencial za hidroenergijo. Ta je velik tudi v gorati Avstriji. Španija in Portugalska pa imata obilo sonca.
Ko poslušamo slovenske goreče zagovornike obnovljivih virov energije, se zdi, kot da je tudi Slovenija ena izmed teh držav, neizmerno bogatih z naravnimi danostmi za vse te vire energije.
Bralec Frančišek Vrankar je v Večerovih Pismih bralcev pred dnevi denimo zapisal, da naj bi bil potencial za nove hidroelektrarne na Muri, Savinji, Savi in drugod tako velik, da če vse te reke pozidamo, sploh ne bi potrebovali nove jedrske elektrarne, niti uvoza.
Poglejmo številke in realnost na terenu. Trenutno imamo v Sloveniji 21 velikih hidroelektrarn, potenciala za nekaj dodatnih pa imamo še na Srednji Savi in Muri (obe reki sta pod posebnim naravovarstvenim režimom, a o tem kdaj drugič). Teh 21 velikih hidroelektrarn s skupno močjo približno 1005 MW in povprečnim faktorjem razpoložljivosti 45 odstotkov letno v povprečju proizvede okrog 3961 GWh elektrike.
En jedrski reaktor z močjo 1100 MW in s povprečnim faktorjem razpoložljivosti 90 odstotkov pa bi letno v povprečju proizvedel 8672 GWh elektrike, torej več kot dvakrat toliko.
Če bi želeli v Sloveniji iz novozgrajenih hidroelektrarn proizvesti enako količino električne energije, kot jo bo proizvajala najmanjša predlagana enota JEK2, bi morali zgraditi prek 40 novih velikih hidroelektrarn. Te elektrarne bi zasedle več kot 100 km² površine. Toliko razpoložljivega prostora na naših rekah ni.
Državna sekretarka za energijo Tina Seršen je za časnik Finance podala izjavo, da je potenciala za nove vetrne elektrarne toliko, da bi lahko z njimi zagotovili energetske potrebe za kar tri Slovenije. V analizi potenciala obnovljivih virov, ki so jo pripravili na Elektroinštitutu Milan Vidmar, sta za izračun potenciala vetrne energije narejena dva ločena scenarija, ki predpostavljata vetrnice različnih velikosti. Državna sekretarka je ti dve številki kar seštela.
Vodja Direktorata za energijo Hinko Šolinc je za medij N1 izjavil, da bi lahko vse energetske potrebe Slovenije zadovoljili s sončnimi elektrarnami na strehah objektov. Analiza Elektroinštituta Milan Vidmar kaže, da je realnega potenciala za sončne elektrarne na strehah zgolj za približno 5000 MW. To ni dovolj niti za nadomestitev izpada TEŠ6.
Javni diskurz o obnovljivih virih je skoraj v celoti ujet v dokazovanje domnevno izjemnega potenciala, ki ga ima Slovenija na področju zelene energije, ne pa toliko na učinkovitih rešitvah, da bi vsaj delček tega potenciala lahko sploh udejanjili.
Manipuliranje s podatki služi le vzajemnemu pritrjevanju nasprotnikov jedrske energije, da jedrska energija v tej državi nikakor ni potrebna in da lahko odločitev o novem jedrskem bloku počaka še kakšno desetletje. Že tisti bolj realno izračunani potencial obnovljivih virov se zaradi fizikalnih omejitev omrežja ne bo mogel uresničiti v želeni meri. V vmesnem času, dokler se kot država ne spametujemo, pa bomo po vsej verjetnosti odvisni od uvoza in tudi velikih količin zemeljskega plina.
Jasmin Feratović, Ljubljana







