Spoštovani predstavniki Zdravniške zbornice Slovenije, Ministrstva za zdravje, Varuha pacientovih pravic, predstavniki medijev in slovenska javnost.
Zadnje dni z zaskrbljenostjo spremljamo poročanja o priznanem kirurgu dr. Gregorju Kavčiču. Ker smo pacienti, ki smo ob njegovem strokovnem vodenju in človeškem pristopu dobili priložnost za kakovostnejše življenje, čutimo moralno dolžnost, da spregovorimo tudi mi. Ne iz osebnih interesov, ne iz čustvene navezanosti, temveč iz spoštovanja do resnice in zaradi varovanja dostojanstva pacientov, ki je temeljna pravica po Zakonu o pacientovih pravicah, Kodeksu medicinske etike ter standardih kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave.
Kot pacienti pogosto spoznavamo zdravstveni sistem skozi čakalne vrste, birokracijo, nejasna pojasnila in občutek, da smo zgolj številka. Pri dr. Gregorju Kavčiču pa je bilo drugače. Nobeden med nami ne more zanemariti dejstva, da je bil dr. Kavčič na voljo tudi takrat, ko sistem ne predvideva odziva, ko je ura presegla delovni čas, ko je bil praznik ali vikend. Osebno se je odzval na vsako elektronsko sporočilo, razumel stisko, ki jo pacient nosi s seboj domov, in ni nikoli pustil vprašanja neodgovorjenega. Imamo izkušnje, ki presegajo običajno prakso: ko je bila pacientka zaradi padca prepeljana na urgentno slikanje proteze, je dr. Kavčič ob 22. uri stal ob telefonu in čakal izvide, da bo lahko svetoval, pomiril in sprejel odločitev. Takšnega kirurga Slovenija ne sreča pogosto, kirurga, ki razume, da se stiska ne dogaja od sedmih do treh, temveč ob vsakem nepredvidenem trenutku in da človeku poruši občutek varnosti.
Veliko nas je, ki smo šli skozi bolečine, leta negotovosti, omejitve gibanja, strah pred prihodnostjo in občutek nemoči. Nekateri smo bili zavrnjeni z besedami, da so možnosti izčrpane. Ko smo prišli do dr. Kavčiča, smo prvič slišali: "Poglejmo, kaj se še da." Ni obljubljal nemogočega, temveč je z znanjem, argumenti, etiko in izjemno natančnostjo iskal rešitve. Dr. Gregor Kavčič je bil za mnoge izmed nas zadnja možnost, ko so drugi odnehali ali se ustrašili zahtevnosti primera. Ni štel ur, ni tehtal, ali je pot dolga in zahtevna — zavedal se je, da za pacienta ni majhen ali velik poseg, temveč je to življenje, ki si ponovno želi hoditi, delati, ljubiti in biti aktiven. Do nas je pristopal s toplino in spoštovanjem, kakršno redko srečamo; s pogledom, ki ti pove, da si vreden truda, in z glasom, ki pomiri, ko te je najbolj strah. V najtežjih primerih ni iskal razlogov, zakaj posega ne izvesti, temveč poti, kako ga varno in uspešno izpeljati. Znal je videti človeka, ne diagnoze, in prihodnost, ne ovir.
Predoperativna šola, ki jo dr. Kavčič dosledno izvaja kot obvezno pripravo pred operativnim posegom, je v številnih državah sveta še vedno izjema, pri nas pa predstavlja napredno, izobraževalno in pacientu prijazno prakso. S to edukacijo pacient razume potek zdravljenja, obvladovanje bolečine in pričakovanja po posegu, kar dokazano izboljšuje rezultate okrevanja ter zmanjšuje zaplete.
Sama priprava na poseg, razumevanje posameznikovega življenja in pričakovanj, jasna razlaga poteka zdravljenja, skrb po operaciji in njegova dostopnost so nam dali ne le strokoven poseg, temveč tudi psihološko varnost, ki jo pacient potrebuje, da si drzne zaupati svoje zdravje v roke kirurga. Ko govorimo o pravicah pacientov, ne govorimo o abstraktnih konceptih in členih. Govorimo o pravici do obveščenosti, pravici do dostojanstva, pravici do varnega zdravljenja in pravici do sodelovanja pri odločanju o svojem telesu in svoji prihodnosti. Vse to smo izkusili. V praksi. V odnosu. V občutku, da je nekdo s teboj in zate, ko si najbolj ranljiv. Zato nas žalosti in hkrati skrbi, ko lahko drugje naletimo na administracijo brez podpore ter na proceduralne odločitve, zaradi katerih pacienti ostajamo na koncu — brez rešitve in brez odgovora. Izguba takšnega kirurga ni le osebna in strokovna izguba za bolnišnico, temveč sistemska izguba za paciente, ki čakajo, trpijo, upajo in pogosto obupujejo. Nihče ne dvomi, da bodo vse druge institucije v Sloveniji dr. Kavčiča želele nemudoma sprejeti medse, a vprašanje, ki ostaja, ni, kje bo on nadaljeval svojo pot. Ključno vprašanje je, kaj bo s pacienti, ki smo ostali, ki čakamo, tistimi, ki prihajajo za nami, in ki verjamemo, da zdravstvo ni le sistem, ampak odnos. Pacienti si želimo, da se javnost seznani s celovito sliko. Da se spregovori odgovorno, strokovno in brez linča, ki lahko uniči ugled človeka, ki je svoje poklicno življenje posvetil temu, da druge postavi na noge, dobesedno in v prenesenem pomenu. Spoštljivo prosimo in pričakujemo, da bodo pristojne institucije prisluhnile ne le dokumentom, temveč tudi glasovom ljudi, ki smo živ dokaz, da je delo dr. Gregorja Kavčiča vrhunsko, spoštljivo in vodeno iz iskrene predanosti poklicu. Dovolj je birokracije, političnih obračunavanj, pritiskov in nerazumnih odločitev vodstev, zaradi katerih na koncu vedno največ izgubijo pacienti. Čas je, da se prisluhne glasovom ljudi, resničnim zgodbam in živim dokazom iz prakse, ki smo skozi način dela dr. Kavčiča dobili novo priložnost za življenje in ponovno aktivnost. Pacienti nismo postavke v excelovi tabeli, nismo predmet statistike in nismo pogajalski material, smo ljudje z imeni, družinami, bolečinami in upanji. In prav zaradi tega si želimo zdravstvene politike, ki najprej vpraša: Kaj je najboljše za pacienta in ali obstajajo dokazi, da deluje? Pri dr. Kavčiču ti dokazi niso zapisani na papirju, temveč v naših zgodbah, ki jih živimo vsak dan, ko lahko ponovno hodimo, delamo in dihamo brez neprestane bolečine.
Iskrena hvaležnost ni pogosto zapisana v medijih. Danes jo zapisujemo mi, ki smo v njegovem delu našli upanje, pot in življenje brez bolečine.
Z najglobljim spoštovanjem.
Pacienti dr. Gregorja Kavčiča
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
