Pod gornjim naslovom sem napisal obširno pismo o naši polpretekli zgodovini od začetka protiverske državljanske vojne od leta 1941 do konca vojne 1945. in o grozovitih pobojih po 9. 5. 1945. Vse resnične dogodke, ki so se dogajali, pa mi Leon Dečko oporeka. Posebej se spravi na mojo osebo z lažmi in neresničnimi podtikanji.
O meni pravi, da sem leta 1945 imel 16 let. Prva debela laž. Polnoletnost se začne pri 18 letih.
Nadalje pravi, da smo že v petdesetih letih dobili potne liste za legalni odhod v tujino in je res škoda, da nisem z drugimi zgodovinskimi grešniki zapustil Jugoslavije. Kako zaničevanje moje osebnosti! Jaz sem leta 1956 uradno potoval na strokovno kmetijsko prakso v Švico. Mene je predlagalo Društvo kmetijskih inženirjev in tehnikov za šestmesečno strokovno izpopolnjevanje. Imel sem švicarski vizum za šest mesecev. Po končani praksi so me strokovnjaki s kmetijskega področja in kmetijske zadruge Hünenberg predlagali za predsednika te zadruge. Ponudbo sem hvaležno odklonil, ker Slovenije nisem nikoli želel zapustiti, saj so tu moj dom, družina in prijatelji.
Nadalje Dečko piše, da mi je država kot kolaborantu omogočila brezplačno šolanje. Pravi lažnivec in neciviliziran človek. Jaz o kaki kolaboraciji nisem prej slišal kot po koncu druge svetovne vojne. Lažnivcu povem resnico, da sem Vinarsko-sadjarsko šolo v Svečini plačal sam in brat Franček mi je pomagal.
Ko je bila v Mariboru ustanovljena Višja agronomska šola, sem se prijavil. Ker pa smo bili na državnem posestvu trije kandidati, ki bi želeli vpis v to ustanovo, je kadrovska komisija odločila, da sta sprejeta Franjo in Jože, za mene pa so odgovorili, da vsi pač ne morete študirati, nekdo pač mora delati. Eden od teh dveh nikoli ni končal agronomije. Jaz pa sem se vpisal v prvi letnik kot izredni študent in sem šolanje plačeval sam! To vse piše v Pokrajinskem arhivu v Mariboru. Nadalje piše Dečko, da sem dobil tudi zastonj stanovanje in imam lepo pokojnino. Da se nepoznavalec spušča v take laži in oporeka celo mojo penzijo. Zadnja delovna leta sem bil državni uradnik s posebnimi pooblastili. Bil sem štiri leta predsednik ene primestne krajevne skupnosti in na koncu prejel državno odlikovanje iz Beograda, torej Medaljo dela. Vam jo pokažem.
Na koncu gospod Leon Dečko piše, da jaz s svojim pisanjem resnice "razdvajam Slovence". Če še pa do sedaj ta gospod ne zna ločiti, kdo je začel protikrščansko vojno v Slovenji, ki še ni končana.
Alojz Senekovič, Maribor
Opomba uredništva
S tem odgovorom končujemo polemiko o navedenem pismu.
