Način izbire kandidata za varuha človekovih pravic pri nas je zame prava sramota za vse, ki pojem človekovih pravic in njihovega varstva jemljejo resno: eno samo politično barantanje, ob čigavem imenu bi se lahko nabralo dovolj poslanskih (povsem spolitiziranih) glasov – kdo je za tako pomembno funkcijo po svoji stališčih in sposobnostih res primeren, pa je pri tem povsem postransko vprašanje, o katerem se sploh resno ne razpravlja. Prav zato, da to ne bi bilo tako, je bila funkcija predlagatelja (tudi tu, pa še kje) zaupana predsedniku republike – da bi s svoje nadstrankarske pozicije sam poiskal po kvaliteti (ne po strankarskih podporah) najprimernejše kandidate in ga (jih) poslancem predlagal v izvolitev. Z jasno in javno utemeljitvijo, zakaj predlaga prav tega (ali te) kandidate. Tudi avtoriteta njegove pozicije nekakšnega nestrankarskega predstavnika vseh državljanov naj bi – ob jasni vsebinski utemeljitvi predloga – pomagala ob tem premostiti strankarska nasprotovanja in doseči izvolitev v parlamentu, ne pa da se njegova vloga zreducira na nekakšnega prognozerja ali celo posrednika med strankami, kateri izmed samoprijavljenih kandidatov bi lahko dobil dovolj poslanskih glasov, ne glede na svoje kvalitete in sposobnosti.
