Slovenija je v vročinskem valu. Ta poleg vpliva na zdravje prinaša še eno nevarnost, o kateri govorimo precej manj – vpliv na prometno varnost. Visoke temperature zmanjšujejo zbranost, povečujejo utrujenost in podaljšujejo odzivni čas. Pred nami je vrhunec turistične sezone, ceste so polne, zastoji dolgi, živci pa pogosto kratki. Če kdaj velja, da pri prometni varnosti ni prostora za popuščanje, velja prav zdaj.
Letošnje številke nesreč so se po zelo slabem začetku skoraj izenačile z lanskimi. To še ni razlog za zadovoljstvo, saj je bilo leto 2025 eno najslabših v zadnjem desetletju. Je pa spodbudno, da se črni scenarij z začetka leta za zdaj ni uresničil. A pred nami je avgust, tradicionalno eden najbolj tveganih mesecev na slovenskih cestah. Vemo, da poletje prinaša več prometa, več utrujenosti in več tveganja. Prav zato bi moral biti tudi naš odziv bistveno odločnejši.
Vsako leto poslušamo enaka opozorila. Na pot se odpravite spočiti. Med vožnjo počivajte. Pijte dovolj tekočine. Prilagodite hitrost. In vsako leto policisti znova naštejejo enake prekrške. Prehitra vožnja, uporaba mobilnega telefona, vožnja pod vplivom alkohola, neupoštevanje potrebe po reševalnem pasu, prekratka varnostna razdalja. Če se enaki vzorci ponavljajo iz leta v leto, težava ni v tem, da pravil ne poznamo. Težava je v tem, da jih prevečkrat zavestno ignoriramo. Očitno zgolj opozorila niso dovolj. Če bi bila, policija vsako poletje ne bi ugotavljala enakih kršitev in ne bi opozarjala na enake vzroke najhujših prometnih nesreč.
Če nekaj dokazano povečuje tveganje za prometno nesrečo, hudo poškodbo ali smrt, bi morala država ukrepati. Omejiti, prepovedati ali strožje nadzirati – odvisno od narave tveganja. Promet namreč ni prostor neomejene osebne svobode. Na cesti nikoli nismo sami. Vsaka slaba odločitev lahko usodno poseže v življenje nekoga drugega. Prav zato so omejitve upravičene.
To velja za hitrost. Velja za uporabo mobilnega telefona. In velja tudi za alkohol. Slovenija se že leta izogiba resni razpravi o ničelni toleranci za vse voznike. A vprašanje ni, ali je nekdo po enem kozarcu še znotraj dovoljene meje. Vprašanje je, ali želimo, da za volan sede človek, katerega sposobnosti so lahko že nekoliko zmanjšane. Če je cilj manj mrtvih na cestah, bi moral biti odgovor preprost – ne.
Enako velja za vse drugo, kar odvrača pozornost. Četudi se marsikdo s tem ne bo strinjal, bi veljalo razmisliti tudi o prepovedi uporabe slušalk za vse udeležence v prometu. Na cestah in pločnikih je vse več tako imenovanih urbanih zombijev – ljudi, ki jim telefon ali slušalke povsem prevzamejo pozornost. Drži, tudi preglasna glasba v avtu in prostoročno telefoniranje motita pozornost. Promet zahteva, da vidimo in slišimo, kaj se dogaja okoli nas. A nobeno sporočilo ni tako pomembno, da bi upravičilo pogled stran od ceste. Nobena minuta, ki jo prihranimo s prehitro vožnjo, ni vredna človeškega življenja.
Vsaki novi prepovedi se najprej upiramo. Tako je bilo z varnostnimi pasovi, otroškimi sedeži in prepovedjo telefoniranja med vožnjo. Danes si varnejšega prometa brez teh ukrepov ne predstavljamo več. Pri prometni varnosti ni prostora za kompromise. Vsak popust pri pravilih pomeni večje tveganje, da se nekdo ne bo vrnil domov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
