"Že kar nekaj časa se zdi, da je jasno, v kakšnem času živimo: v času krize. Najprej gospodarsko-finančne, potem zdravstvene, vmes moralne, vsake toliko politične ..., predvsem pa živimo v času 'krize demokracije'. No, vsaj naj bi živeli; tako nas prepričujejo kolumnisti z leve in desne, iz Evrope in z druge strani Atlantika, to slišimo iz akademskih vrst in izza gostilniških omizij. Liberalne predstavniške demokracije naj bi bilo konec, pod plaščem populizmov je čas za nove in neposredne oblike odločanja. V redu. In potem? Potem bo najbrž bolje, kajti izzivov, ki jih ne manjka, se bomo bojda lotili resneje, odgovorneje. Le dogovoriti se moramo, kako.
Seveda, le dogovoriti se moramo. Prav to je bistvo naših težav v vsem zahodnem svetu. Česa se lotiti, kaj zahtevati? Hitrejši zeleni prehod, več vlaganja v javni potniški promet, učinkovitejšo mladinsko politiko, dostopno zdravstvo ... ali morda pravosodno reformo, krepitev obrambno-varnostnih kapacitet in regulacijo trga delovne sile?
V prihodnje zato skromno pričakujem, da bodo izvoljeni slovenski parlamentarci zmogli praktično pokazati to, kar kaže evropska parlamentarna zgodovina zadnjih dvesto let: da je bilo raznih kriz demokracije že ničkoliko in da je še tako pogubne položaje vedno znova mogoče premagati. Današnji čas ni v ničemer poseben, v njem trenutno le prevladuje nezmožnost dogovarjanja in sprejemanja kompromisa. Pričakujem elementarno politično spodobnost, uglajen in argumentiran dialog. Pričakujem zasledovanje tistih etičnih standardov, ki so včasih veljali za normalne (ne lažemo, ne krademo, ne obrekujemo ...), pričakujem konec ere idiotizmov, primitivizmov in sprenevedanj. Samo to."
