Robi Kelc je kirurg ortoped v mariborski bolnišnici, član številnih odprav športnikov, med drugim je bil tudi letošnje olimpijske ekipe v Tokiu. Že osem let je zdravnik slovenske futsalske reprezentance. Tudi sam je bil nekoč športnik, v službenih stikih je z dr. Matjažem Vogrinom, ta čas verjetno najbolj angažiranim in priznanim športnim zdravnikom v državi. Kot član Inštituta za športno medicino v Mariboru je Kelc v stalnem stiku s športniki. Tako je bilo njegovo angažiranje v odpravo slovenskih športnikov, ki je uspešno tekmovala na olimpijskih igrah v Tokiu, nadaljevanje uspešne profesionalne zgodbe. "Kot bivši športnik in sedaj rekreativec sem se resnično nekoliko lažje odločil za poklicno sodelovanje na področju športa kot spremljevalec v reprezentančnih akcijah naših vrhunskih športnikov. V šport usmerjenih zdravnikov v Sloveniji ni veliko, tisti, ki smo vpeti v to delo, imamo pogosto naravno zaledje v aktivni športni poti. Ostali smo tudi športniki po duši," pravi bivši vaterpolist.
To je verjetno pomembno predvsem ob dolgih odsotnostih, ko so ekipe na turnirjih, prvenstvih. Takrat je pripadnost pogosto na preizkušnji, pojavijo se dileme o smotrni izrabi časa ...
"Odrekanje je potrebno, zaradi reprezentančnih akcij smo veliko zdoma. Načinov angažiranosti je za zdravnike več - nekateri spremljajo klube in ti so v delo vpeti praktično vsak konec tedna. Delo z reprezentancami je občasno, a običajno traja dlje časa - od tedna do tri tedne. Takrat sem odsoten v službi, pogreša me družina. Vse to je treba nadomestiti. Če ne bi čutil posebne pripadnosti športu, potem te zgodbe gotovo ne bi bilo."
V Tokiu ste bili prvič v vlogi zdravnika slovenske reprezentance na olimpijskih igrah. Izkušnje ste imeli kot reprezentančni zdravnik v mlajših kategorijah, tokrat je bilo prvič na članskem nivoju. Je bilo zaradi tega delo kaj drugačno, je bil izziv večji?
"Vsi veliki športni dogodki so organizirani po istem kopitu - na enem mestu so zbrane reprezentance vseh držav, več tisoč športnikov. Vzorec organiziranosti je enak v mladinski in članski konkurenci. Za nas so vsa ta tekmovanja tudi enako časovno potratna. Za mlade zdravnike je to priložnost za nabiranje izkušenj. Srečujemo se s praktičnimi problemi. Iščemo načine, kako najbolje pomagati športnikom. Športnik je že zaradi poškodbe v stresni situaciji in se običajno ne znajde najbolje; potrebuje pomoč in je potem zanjo iskreno hvaležen. Dobro se počuti, če ve, da je ob njem zdravnik, ki mu zagotavlja celovito podporo. Mi tako dobivamo povratne informacije in izvemo, kaj športniki od nas pričakujejo. Spoznavamo tudi svet antidopinga. Tekmovanja so pogosto na drugem koncu sveta, kjer so velike kulturne in tudi zdravstvene razlike."
Japonsko si predstavljamo kot visokotehnološko razvito državo, zibelko razvoja. No, izkušnje nekaterih udeležencev olimpijskih iger po tej plati vendarle niso najboljše. Veliko naj bi bilo nesporazumov, šumov v komunikaciji, nesposobnosti.
"Absolutno, tudi zame je bila slaba komunikacija veliko presenečenje. Predtem sem kot zdravnik spremljal našo reprezentanco na mladinski olimpijadi na Kitajskem. Tja smo odpotovali praktično brez pričakovanj. A smo se vrnili z izredno dobrimi izkušnjami. Ko smo potovali na Japonsko, smo seveda pričakovali ukrepanje strogo po tabelah, šolske primere dobre organiziranosti. Pa ni bilo tako. Tam smo srečali kup prostovoljcev, ki bi nas denimo pri vhodih morali samo usmeriti levo ali desno. Pa je tudi to preraslo v veliko težavo. Komunikacija je bila otežena, saj niso znali angleščine. A tudi odgovorov na najbolj enostavna vprašanja niso imeli. Bila je ena sama zmeda. No, zdravstvena tehnološka podpora - ultrazvok, CT, magnetna resonanca - je bila organizirana v okviru olimpijske vasi, kjer je delovala medicinska klinika, bolnišnica s celotno diagnostiko. Vse moderno in na voljo 24 ur na dan. A to je nivo, ki ga zagotavljajo povsod, kjer imajo take prireditve."
Vsaj poškodb slovenskih tekmovalcev tokrat na igrah ni bilo veliko. Z vašega strokovnega področja, kirurga ortopeda, neposredno na prireditvah dela tudi ni pričakovati. Posredovanja so vezana na druga področja.
"V Tokiu je bilo res malo poškodb. No, povsem brez njih tudi ni šlo. Poškodoval se je Žan Luka Zelko. Takrat je dr. Vogrin potreboval magnetno resonanco in to je potekalo brez zapletov. Bilo pa je to že pred začetkom iger, sam sem se ekipi priključil šele v drugem delu. Naenkrat sta bila z reprezentanco namreč po dva zdravnika. Košarkarji, ki so bili v slovenski odpravi edina ekipa, pa so imeli svoje spremljevalno moštvo, kar je običajno v kolektivnih športih."
Odkritje jemanja nedovoljenih poživil je nedvomno poraz tako za športnika kot za zdravnika, spremljevalca reprezentance ali ekipe. Reprezentančni zdravniki ne nazadnje prevzemate del odgovornosti za kršitev. Vam športniki zmeraj zaupajo, kakšna zdravila uporabljajo, kakšna prehranska dopolnila uživajo, vas seznanjajo s podrobnostmi na področjih, kjer bi lahko prišlo do dopinških kršitev? Posebej pri prehranskih dopolnilih obstajajo sive lise.
"Te dileme skušamo rešiti s pomočjo novega sistema spremljanja športnikov že pred velikimi tekmovanji. Tako poskušamo zaznati njihove zdravstvene težave, ki bi jih lahko reševali še med pripravami. Pred Tokiem so udeleženci prek spleta dobili poseben formular. Del vprašanj je bil tokrat posvečen boju s covidom. Zadnji dve leti smo bolj pozorni na zdravstvene protokole. Morda je tudi to pripomoglo k temu, da so se vsi naši športniki iz Tokia vrnili zdravi."
Kot zdravnik se gotovo zavedate, da ukvarjanje s športom na vrhunskem nivoju ni ravno zdravo početje. Kakšno linijo ubirate, ko se odločite za zdravljenje športnikov?
"Ko obravnavamo športnike, smo zdravniki pozorni predvsem na pretreniranost in preventivo. Športniki sami se najbolje zavedajo, kdaj prekoračijo mejo zdravega ukvarjanja s športom, kdaj pretiravajo s treningi. A njihova goreča želja po uspehu jih lahko pripelje do izčrpanosti, kar poveča izpostavljenost poškodbam. To želimo preprečiti. Kritično področje so predvsem prehranska dopolnila. Zavedati se je treba, da gre za zelo dobičkonosno dejavnost, ki prinaša tveganja za uporabnike. Praktično ni mogoče vedeti, kaj vse je v takih praških skrito. Še največjo varnost pred zlorabami prinašajo testiranja snovi; a ta morajo potekati v uradnih laboratorijih in veljajo le za snovi, ki so bile poslane v preverjanje. Ameriške študije kažejo, da je vsako tretje prehransko dopolnilo kontaminirano."
O tem se ob odkritju dopinga malo razpravlja.
"V trenutku, ko športniku v laboratoriju odkrijejo vsebnost prepovedane snovi, pade vsa krivda neposredno nanj. Takrat več nikogar ne zanimajo vzroki, posledice nosijo športniki. Nekaj je tudi nenamernega dopinga, saj danes prepovedanih snovi nihče ne zapiše na deklaracijo. Prodajo spornih preparatov si zagotovijo s priporočili drugih športnikov, ki 'imajo nekaj, kar pomaga'. Predvsem v mlajših in nekritičnih športnih populacijah je tega obilo."
Profesionalno ukvarjanje s športom zahteva več previdnosti.
"V velikih mednarodnih zvezah so res bolj previdni in tam v priporočilih jasno navajajo, da nobeno prehransko dopolnilo ni povsem varno. Športnik z urejeno in natančno spremljano prehrano prehranskih dopolnil tako ne potrebuje. To je glavno sporočilo športnih zvez. Čeprav se vsi zavedamo, da se jih športniki množično poslužujejo. Zato te zveze objavljajo tudi tako imenovana varna dopolnila, takšna s certifikati. Velika podjetja si danes že težko privoščijo škandal na tem področju ... Tudi reprezentančni zdravniki svoje športnike vsaj občasno, s predavanji po kakšni večerji, opozarjamo na nevarnosti, ki pretijo."
Preprosto pristati na to, da so športniki nevede zaužili nekaj, kar je na listi prepovedanih snovi, bi bilo naivno. Običajno si športniki s poživili skušajo izboljšati rezultate v trenutkih, ko s treningi več ne napredujejo.
"Hvala bogu neposrednih izkušenj s tem še nimam. Kot spremljevalec sem bil na številnih doping kontrolah ob športnikih, ki pa so vsi imeli negativne rezultate. Nenamerni doping je vse bolj obsežno področje, ker je teh snovi vse več. In športniki tudi posegajo po trivialnih zdravilih, celo pršilo za lajšanje nahoda, ki je na voljo v vsaki lekarni, vsebuje prepovedano snov. Športniki imajo to s seboj v svojih torbah, ko pridejo na tekmovanja. Zdravniki jim seveda ne pregledujemo prtljage. Zato jih je treba opozarjati na nevarnosti. Čeprav je tudi res, da so v takih zdravilih majhne koncentracije prepovedanih snovi. Te se bodo nekaj ur po zaužitju le izjemoma pokazale na testiranju. Predvsem pa ne bodo prispevale k boljšim rezultatom športnikov, kar je bistvo jemanja dopinga."
Je seznam prepovedanih snovi morda zato celo preobširen in ali bi bilo ob tem treba upoštevati tudi njihove količine v organizmu?
"Ti seznami se stalno spreminjajo, posodabljajo. Zgodi se tudi, da katera od izrecno prepovedanih substanc izgine s seznama ali so predpisane še dopustne koncentracije. Tudi na tem področju se nekaj dogaja. No, dogaja se toliko, da temu še zdravniki težko sledimo. Zato uporabljamo razne aplikacije, s katerimi lahko preverjamo aktualne razmere. Največ pol ure traja, pa imamo na voljo vse informacije, ki jih športniki potrebujejo."
Od ena do pet
Načeloma zagovarjate tezo, da tudi športniki lahko živijo brez prehranskih dopolnil. V praksi je drugače.
"Tudi naši reprezentanti v futsalu, kjer razmere dobro poznam, danes uporabljajo prehranska dopolnila. Ker gre za specifičen šport, sestavljen iz samih kratkih šprintov, je treba uporabiti specifične snovi. Okrepčajo se celo med polčasom, potem uporabljajo dopolnila za hitrejšo regeneracijo. Na vrhunskem nivoju športniki to dobro obvladajo, poznajo in vloga zdravnika je predvsem opozarjanje na nevarnosti, saj si nihče ne želi, da bi se opekel."
Ko športnik sliši, da bo moral osem do devet mesecev počivati, je to zanj verjetno konec sveta.
"To je sporočanje slabe novice - športnik gre skozi vse faze žalovanja. Kot nekdo, ki izve za slabo diagnozo ali izgubi svojca. Najprej je zanikanje, upanje, da ni nič hudega. Sledita jeza in razočaranje; po nekaj dneh pa se to običajno spremeni v pozitivo, v motivacijo po čim hitrejšemu okrevanju. Takrat so poškodovani pripravljeni za operacijo, ki ji bo sledilo učinkovito zdravljenje."
Koronavirus, ki je sprožil pandemijo, resda ni prehlad, a vsaj športniki, ki so v dobri kondiciji, bi se lahko z njim učinkovito spopadli. Pa ni zmeraj tako.
"Covid je posegel v šport zelo surovo, na to nihče ni računal. Ustavil je nogomet, ligo prvakov, prestavil je olimpijske igre. Zato je to ena največjih katastrof na našem planetu. Za športnike je bilo to še posebej šokantno, saj so jim bili onemogočeni treningi in tekmovanja. Za številne je to pomenilo konec ukvarjanja s športom. To so izgubljeni športniki. Bolezen je nova in še neraziskana, zato lahko samo predvidevamo, kam se bo to razvilo."
Cepivo proti covidu-19 smo dobili v manj kot letu dni, a tudi to ni ustavilo pandemije.
"Velika večina športnikov je cepljena in tudi tisti, ki niso cepljeni, se zavedajo, da okužba pomeni takojšnjo izolacijo, da jim onemogoča cilj, smisel njihovih naporov na treningih. Trenutno smo v zelo neugodni situaciji, saj je že veliko zamujenega, sledile so napake v sprejemanju odlokov, omejitvah na omejitve ..."
Virus je iz zdravstvenih domov in bolnišnic ušel med politiko, v civilno družbo, med populiste ...
"Omejitve in slaba komunikacija so povzročile revolt, vnesen je bil dvom. Novi mediji so odigrali vlogo širjenja dezinformacij. Danes ni glavni razlog nasprotovanja cepljenju, da ljudje strokovnjakom ne bi zaupali. Če bi bilo tako, potem bi bolnišnice samevale. Vsak, ki pride na urgenco, prejme poživitveni odmerek cepiva proti tetanusu. A še nisem srečal poškodovanca, ki bi se ob tem karkoli vprašal. Ne zanima ga, kaj vsebuje zdravilo proti tetanusu in ali lahko pride do neželenih posledic. Vsak samo zaviha rokav. Ljudje dnevno jemljejo po osem tablet proti krvnemu tlaku, holesterolu. Tudi pri tem se nihče ne vpraša po stranskih učinkih. Pa nezdrava hrana ... Ne gre za nezaupanje v stroko, pač pa za nespretno predstavljanje problema in za negativne učinke sprejemanja vedno novih ukrepov."
Največ izkušenj ste pridobili pri delu s futsal reprezentanco.
"V zadnjih osmih letih je prišlo do velikih sprememb tudi v svetovnem futsalu. Gre za atraktiven šport, ki je med rekreativci zelo razširjen, bolj kot nogomet. Nedolgo nazaj so naši fantje trenirali dvakrat na teden in so ob vikendih odigrali eno tekmo. Na evropskem prvenstvu v Belgiji smo prišli na protidopinško kontrolo skupaj s Špancema, oba sta igrala pri Barceloni. Naš kapetan je vprašal, kako mine njihov dan. Zjutraj tečejo, sledita skupen zajtrk in telovadba v fitnesu. Potem počitek, takrat Španci spijejo kavo. Zvečer imajo trening, po njem počivajo, ker imajo predpisane ure spanja. Tako pri Barceloni. Kako pa je bilo v Sloveniji? Kapetan je bil poštar, ki je vstal zjutraj ob petih, ko je bilo treba raznositi pošto. Prvič je jedel ob dvanajstih, popoldan je imel še nekaj drugih opravil. Dvakrat na teden je treniral. Pa smo takrat na EP s Španci igrali 5:5. Že takrat so štele tudi okoliščine druge vrste."
Ko pa športnik doseže nivo, ki še ni vrhunski, a je že za to vrhunsko treniral, mnogi pomislijo tudi na bližnjice in na nedovoljena sredstva.
"Proti dopingu se borimo že desetletja, pomembna je preventiva, opozarjanje na negativne posledice za zdravje. To zaleže, saj gre pri dopingu za poseganje v ravnovesje človeškega telesa. Z njim lahko spremenimo hormonsko sestavo. Četudi ne vemo natančno, kakšne bodo posledice jemanja poživil pri posamezniku, pa so posledice jemanja poživil že dokaj znane. Spremembe, ki jih povzročijo organizmu, negativno vplivajo na vse sisteme - na srčno-žilnega, na jetra, ledvice, spolne funkcije."
Aktivni ste tudi na mariborskem inštitutu za športno medicino. Lahko z raziskovanji tam nadgradite delo v reprezentanci?
"Vsekakor. Na inštitutu opravljamo preventivne preglede, ortopedi delamo skupaj s kineziologi in fizioterapevti. Športniki se zavedajo pomembnosti preventive, ker dobro vedo, kaj sledi, če se poškodujejo. Teza, da je večino poškodb s pravim pristopom mogoče preprečiti, je znanstveno dokazana. S testiranji lahko napovemo nevarnost za poškodbe in zato lahko priporočimo ukrepe, da do njih ne bi prišlo. Za športnike velja nekaj posebnosti, saj so njihovi napori večji kot pri običajni populaciji. Ob tem je treba upoštevati tudi zakonitosti. Nekatere poškodbe zahtevajo določen čas za ozdravitev in tukaj ni bližnjic. Strgana križna vez se celi več mesecev in z aktivnostmi je treba počakati, saj v nasprotnem primeru lahko pride do obnovitve poškodbe."
Vaše kirurško delo se začne potem, ko je preventiva že odpovedala, ob poškodbah.
"Tudi kirurgi delujemo preventivno. S športniki se pogovarjamo, jim pojasnjujemo in jih usmerjamo. Preventivno delo se nadaljuje tudi neposredno po operaciji. Poškodbe so za športnike katastrofa. Da bi jih hitreje vrnili na igrišča, pa morajo predvsem razumeti, zakaj so omejitve potrebne. Ko razumejo, jih bodo tudi upoštevali in zdravljenje bo uspešno."
Vmes pa športniki ne morejo opravljati svojega poklica, ki je običajno tudi njihova strast.
"To so pogosto trmasti ljudje in za nekatere se nekoliko bojim, da navodil ne bodo upoštevali. Ko pa pojasnilo sprejmejo, takrat ne bodo tvegali. To je ključno, saj je športnik del terapije. Seveda je sodobna medicina tudi iskanje bližnjic in skušamo jih uporabiti - od fizioterapije, uporabe sodobnih aparatov, tudi z biološko podporo z matičnimi celicami, z rasnimi hormoni. Športniki vmes pripravljajo mišice in te morajo biti v trenutku, ko jih bodo spet potrebovali, v dobri kondiciji."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
