(INTERVJU) Ajda Podlesnik: Hrana ne nastaja v excelovih tabelah

Leto 2026 so Združeni narodi med drugim razglasili za mednarodno leto kmetic, zato bo eden od poudarkov letošnjega sejma Agra nujnost izboljšanja položaja žensk na podeželju. Kakšen je ta položaj v Sloveniji, pa tudi položaj mladih na podeželju na splošno, smo povprašali Ajdo Podlesnik, od letošnjega marca predsednico Zveze slovenske podeželske mladine.

Letošnje leto je bilo razglašeno za leto kmetic, zato je na letošnjem sejmu Agra posebna pozornost namenjena življenju žensk na podeželju. Kako vi vidite njihov položaj v Sloveniji?

"Danes ženske na podeželju niso več predvsem tiste, ki ostajajo doma. Vedno pogosteje so zaposlene tudi zunaj kmetije, vendar še vedno pogosto nosijo velik del skrbi za družino, skrbstveno delo in delo na kmetiji. Torej so marsikje dvojno obremenjene, hodijo v službo in delajo doma. Res pa jim sodobna tehnologija omogoča, da tudi fizično zahtevnejša dela na kmetiji opravljajo bistveno lažje. Statusa kmečke gospodinje sicer ni več, imajo pa ženske možnost, da se zaposlijo na kmetiji in so potem zavarovane na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti. Poleg mnogih dejavnikov pa je to seveda odvisno tudi od dohodkov kmetije, vsaka kmetija si tega namreč ne more privoščiti. Predvsem dohodkovna varnost na kmetijah je ključnega pomena. Odkupne cene proizvoda pogosto ne pokrijejo stroškov pridelave, kaj šele, da bi omogočale dostojno plačo, socialno varnost ali vlaganja v razvoj. Pogosto gre večina prihodkov na kmetiji za proizvodne stroške, popravila in samo delovanje kmetije. Če kdo ob kmetovanju še hodi v službo, običajno še ta zaslužek vlaga v kmetijo, da lahko kmetija sploh preživi, kar je res alarmantno. Tudi zato se mladi vedno manj odločajo ostati v tej panogi.

Ženske poleg vsega drugega skrbijo še za starše, ker pogosto skupaj biva več generacij. Formalno sicer imamo urejeno tudi porodniško, a ni redkost, da ženske tudi v visoki nosečnosti ali kmalu po rojstvu otroka še vedno opravljajo delo na kmetiji, ker ga preprosto nima kdo prevzeti. Enako je z bolniško: formalno je urejena, ampak kmet se vedno vpraša: Kdo pa bo, če ne bom jaz? To povzroča tudi psihične obremenitve, saj veš, da je preživetje kmetije in družine odvisno od enega človeka in da se ti preprosto ne sme nič zgoditi."

Ampak najbrž tudi moški na kmetiji hodijo še v drugo službo.

"Vedno več mladih se odloča za kombinacijo službe in kmetije, ravno zaradi dohodkovne varnosti. Na koncu se vsak kmet vpraša, ali lahko s svojim delom na kmetiji preživi družino, in pogosto to res ni dovolj.

Kmetije so med seboj sicer zelo različne, na to vplivajo različni dejavniki, od naravnih danosti do samih odnosov na kmetiji. Velikost kmetije sama po sebi ni kazalec njene uspešnosti. Nekatere kmetije imajo manjši obseg osnovne kmetijske pridelave, vendar so visoko specializirane ali pa svojo dejavnost dopolnjujejo z dopolnilnimi dejavnostmi, turizmom na kmetiji oziroma predelavo in trženjem izdelkov z višjo dodano vrednostjo pod lastno blagovno znamko. Takšna diverzifikacija virov prihodkov lahko pomembno prispeva h gospodarski uspešnosti kmetije, zato je lahko manjša, razvojno usmerjena kmetija ekonomsko uspešnejša od večje kmetije, ki je odvisna izključno od ene proizvodne panoge, na primer prireje mleka. Vsak se znajde po svoje, na svoj način in po svojih (z)možnostih. Prihodki so zelo odvisni tudi od tega, kako so razporejene obdelovalne parcele, kakšni so proizvodni stroški, kakšno tehnologijo imajo, ali je potrebnih (še) veliko vlaganj v kmetijo in mehanizacijo in podobno. Čisto vsaka kmetija je zgodba zase."

Omenjali ste stiske, če na kmetiji gonilna sila zboli ali se poškoduje. Ali tu še pride do izraza skoraj pregovorna slovenska solidarnost, da si družinski člani ali sosedje pomagajo med sabo?

"Po moji oceni je to na podeželju še dokaj živo in se mi zdi res pomembno ohranjati takšne vrednote. To je tudi ena od stvari, ki me ženejo pri mojem delu: da na podeželju ohranjamo navado, da se poznamo med seboj in da si priskočimo na pomoč. Iskrena solidarnost ni tista, ki je napisana na papirjih, ampak ta, da greš brez pomisleka pomagat nekomu v stiski, tudi če imaš sam še ogromno dela."

Ker neke sistemske rešitve verjetno ni, kajne? Ni koga na voljo, ki bi prišel na kmetijo pomagat, kadar lastnik iz kakega razloga ne zmore.

"Žal v Sloveniji še nimamo sistemskih rešitev, ki bi urejale nadomeščanje delovne sile na kmetijah. Pomembno je, da tudi kmetu omogočimo, da si lahko privošči dopust in da se lahko obrne na nekoga, ki nadomesti delo na kmetiji v primeru bolezni, poškodbe ... Že dlje časa pa opozarjamo, da je to za obstoj slovenskega kmetijstva nujno treba urediti. Prizadevamo si, da bi se vzpostavil sistem, je pa to zelo kompleksen in dolg proces. Tudi kmetje težko zaupajo popolnoma tujemu človeku, da bo poskrbel za njihovo živino in za njihovo imetje, od katerega je na koncu odvisno njihovo preživetje. Za oskrbo kmetije je potrebnega tudi veliko strokovnega znanja. Danes biti kmet pomeni obvladati zelo različna področja – od agronomije, biologije in tehnologije do ekonomije, prava, spremljanja vremena in še bi lahko naštevali. Zato bi si želela, da bi tudi ljudje, ki jim to delo ni tako blizu, spoštovali poklic kmeta, ki je ključen za našo prihodnost. Želela bi si, da bi ljudje najprej bolje spoznali, kaj delo kmeta danes zares pomeni, šele nato pa ga ocenjevali. Tega nerazumevanja je ogromno."

Imate preko zveze ali osebno stike s kakšnimi kmetovalci iz tujine, informacije, kako je to urejeno drugod?

"Na zvezi imamo tudi področje za mednarodno sodelovanje, preko različnih programov imamo tudi kar nekaj izmenjav, bodisi pošiljamo mlade kmete v tujino bodisi mladi kmetje iz tujine pridejo sem. Pa tudi sami člani zveze tam pridobivamo informacije, kako imajo urejeno področje kmetijstva drugje. V drugih državah, kot so Irska, Francija, Estonija, Avstrija, obstaja več sistemov nadomeščanja delovne sile in sistemi celostne podpore kmetom, ki bi jih želeli primerno uvesti tudi v Sloveniji. Je pa res, da je kmetijstvo vsake države specifično. Slovenija ima zelo razdrobljene in male kmetije, povprečna slovenska kmetija je velika 8,8 ha, kar je bistveno manj od evropskega povprečja, zato rešitev ne moremo zgolj prenesti, ampak jih moramo prilagoditi našemu prostoru.

Zdi se mi prav, da pogledamo, kaj je na drugi strani meja. Je pa tudi prav, da razmislimo, kaj je smiselno uvesti k nam, da bo sistem zaživel, ne zgolj na papirju, temveč tudi v praksi. Zato vedno, ko se delajo spremembe in se piše zakonodaja, opozarjamo, da je treba vključiti ljudi s terena in da se v prvi vrsti prisluhne kmetom, kaj zares potrebujejo."

Začeli sva z ženskami na podeželju. Ali obstajajo podatki, koliko žensk je med mladimi prevzemniki kmetij?

"Čeprav ženske predstavljajo približno 40 odstotkov delovne sile na slovenskih kmetijah, jih je le 27 odstotkov obvezno zavarovanih iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Med mladimi prevzemniki je manj kot dvajset odstotkov žensk, kar pomeni, da je na približno pet mladih kmetov ena mlada prevzemnica. Na splošno pa podatki kažejo, da se danes mladi ne odločajo več ostati in delati na kmetiji. V Sloveniji je le 3,5 odstotka kmetov, ki so mlajši od 35 let. Povprečna starost slovenskega kmeta je 61 let, in če do tega leta niso predali kmetije, je vprašanje, ali jo sploh bodo, ker tudi mladi si morajo pred tem ustvariti prihodnost. Velikokrat je predajanje kmetije težko, ker v družini ni prave ali predvsem pravočasne komunikacije. Potem se seveda mlajša generacija znajde in zaživi po svoje, si ustvarijo dom drugje, gredo v službe v mesto ipd. Gotovo je tudi to eden izmed razlogov, zakaj potem ni naslednika, ki bi želel ustvarjati na domači kmetiji."

Se vam zdi komunikacija med starši in otroki najbolj nujna za gladek prevzem kmetije?

"Prevzem kmetije se ne začne takrat, ko se o njem prvič pogovarjamo, ampak že veliko prej – z vzgojo, vključevanjem otrok v delo in odprto komunikacijo znotraj družine. Pri nas doma je bilo to res že zelo hitro jasno. Smo štirje otroci in za prevzemnika je bil vedno predviden starejši brat, pa ne samo zaradi tradicije, ki se je starejša generacija še kar (pre)pogosto drži, da mora moški prevzeti kmetijo, ampak predvsem zato, ker je že od malih nog najbolj kazal zanimanje za delo na kmetiji. Poznam tudi primere, kjer so bile ženske zainteresirane za prevzem, a so bratje prevladali. Tudi če si na začetku niso najbolj želeli, so se podredili želji staršev. To se mi zdi izjemna škoda.

Tako idealnih primerov kot pri nas doma ni veliko. Starejši brat je od nekdaj kazal zanimanje za delo na kmetiji in je obiskoval tudi srednjo kmetijsko šolo, drugi smo se odločili za drugačne študije, čeprav smo še vedno zelo povezani s podeželjem. Ključna stvar pa je bila, da sta se starša o prevzemu kmetije z nami odprto pogovarjala." 

Prihajate torej s podeželja in zagotovo poznate položaj mladih že iz osebnih izkušenj, ne le iz delovanja v zvezi. Kako bi ga opisali?

"Mladi na podeželju in v mestu se zagotovo razlikujemo, predvsem po priložnostih, ki jih imamo. Na podeželju smo še zmeraj nekoliko omejeni, šolo moramo večinoma obiskovati v mestih in že sam prevoz ti vzame kar nekaj dodatnega časa. Obiskovanje obšolskih dejavnosti je zelo odvisno od volje staršev ali pa od tega, koliko jih je sploh na voljo. Se mi zdi pa zelo dobro, da se mladi na podeželju znajdemo po svoje in se organiziramo na različne načine, recimo v društva podeželske mladine, gasilska ali kulturna društva. V njih ustvarimo družabno okolje tudi na podeželju in to po navadi zaživi še bolj iskreno kakor kje v mestih.

Ko zaključimo izobraževanje in začnemo iskati svojo poklicno pot, se lahko to na podeželju hitro konča, če nimamo doma ali v okolici priložnosti, ki bi omogočala delovna mesta. Po navadi potem iščemo službe v mestih, kjer je več priložnosti, to pa spet prinese s sabo določene logistične izzive in jemlje čas, obenem pa še povzroča gnečo na cestah in v večjih mestih. Želeli bi si, da bi se na podeželskih območjih okrepile priložnosti za delo, da ne bi bilo vse skoncentrirano zgolj v Ljubljani in drugih večjih mestnih središčih."

Sami ste recimo študirali v Mariboru. Se vam zdi, da bi bilo dobro tudi tja preusmeriti mlade, ne le v prestolnico?

"Zdi se mi zelo dobro, da mladi doživijo študentsko ali pa mestno življenje. Sama sem potem veliko bolj cenila, kar imamo na podeželju, torej čudovito naravo in skupnost, kjer se vsi med seboj poznamo. Želimo si, da bi bilo več možnosti za zaposlovanje na podeželskih območjih, ne zgolj v večjih središčih. Delo na daljavo je zagotovo prineslo nove možnosti tudi za življenje na podeželju, vendar vseh izzivov ne rešuje in zagotovo ni odgovor za vsako delovno področje."

Kako pa je nato z ustvarjanjem lastnega doma, družine? Se potem mladi še odločajo, da ostajajo na podeželju, ali se vam zdi, da se podeželje prazni?

"Ko se pogovarjam z mladimi, dobim občutek, da si res želijo ostati na podeželju, ampak pogosto sploh nimajo možnosti za to. Mladi se soočamo z enim izmed največjih izzivov - dostopom do primernega bivališča. Obnova starejših hiš je draga, novogradnje pa pogosto omejuje varovanje kmetijskih zemljišč. Če pa že imajo mladi možnost bivanja na podeželju, se marsikdo vpraša, ali je vredno zapraviti več ur dnevno za pot v službo. Tudi zato se mladi pogosto raje odločajo za stanovanje v mestu, če je to sploh mogoče, ker tudi cene stanovanj gredo v višave. Rešitev vidim predvsem v večstanovanjskih stavbah in medgeneracijskem bivanju na podeželju. Načeloma je to sicer praksa, ampak tudi na kmetijah je več otrok in vsi preprosto ne morejo ostati doma. Če kmetija omogoča delovna mesta in če imajo mladi prostor za ločeno gospodinjstvo, je super rešitev, ampak to je redko. Zadeva je torej zelo kompleksna. Si pa mladi želijo ostati na podeželju, zato moramo najti načine, kako jim to tudi omogočiti."

Potem ko si zagotovijo eksistenco, pa si želijo najbrž ustvariti družino. Kako pa je na podeželskih območjih z vrtci, šolami?

"V podeželskih mestih so, v vaseh pa se vrtci in šole pogosto opuščajo. Ponekod so še aktivne podružnične osnovne šole, se pa večinoma zapirajo, ker je premalo otrok. Iz lastne izkušnje vem, da so koristne, predvsem za povezovanje skupnosti v manjših krajih. Poleg pouka tam izvajajo številne druge aktivnosti, ki se jih skoraj 'moraš' udeležiti, ker je pač primanjkljaj otrok, zagotovo pa s tem pridobiš veliko dodatnega znanja, povezanosti in veščine, ki jih v večjih šolah sicer ne bi."

Ali kot zveza opozarjate pristojne na izzive za življenje mladih na podeželju?

"Seveda, to je tudi naša naloga. Letos ob menjavi vlade smo na ministrstva poslali dokument, v katerega smo zapisali prav omenjena pričakovanja mladih s podeželja. Dokument obravnava različne teme, od razvoja podeželja in participacije mladih do prostovoljstva, (duševnega) zdravja, zaposlovanja in podjetništva, trajnostnega prehranskega sistema in prehranske varnosti. Zavedamo pa se, da je to tek na dolge proge, ker za takšne stvari ni čarobne palice. Volja do sprememb mora biti na obeh straneh. Super se mi zdi, da imamo organizirana društva, ki aktivno delajo na podeželju in skrbijo, da tudi podeželska območja ostajajo živa. Če si povezan s skupnostjo, je veliko večja verjetnost, da si želiš ostati v lokalnem okolju, tudi če hodiš v službo v večji kraj. Ko prideš domov, imaš ljudi, ki ti stojijo ob strani in na katere se lahko zaneseš, h katerim se rad vedno znova vračaš, z njimi ustvarjaš in rasteš."

Omenjali sva že prevzemanje kmetij in to, kako pomembno je, da to pot začrtajo že starši. Se mladi prevzemniki srečujejo tudi z administrativnimi ovirami?

"Izzivov je ogromno. V prvi vrsti se pojavi vprašanje, ali sploh prevzeti kmetijo. Kar je zelo odvisno od stanja kmetije in odnosov v družini. Na kmetiji po navadi ostanejo starši, za katere moraš kasneje, v njihovi jeseni življenja, tudi (po)skrbeti, za to pa sta nujna medsebojno spoštovanje in jasna komunikacija. Odločajo tudi ekonomski pogoji kmetije, omejena razpoložljivost kmetijskih zemljišč, razni administrativni postopki. Danes kmetje skoraj več časa preživijo pred računalnikom, da urejajo administracijo, kakor pa dejansko opravljajo svoje delo na njivah, travnikih in v hlevih. Včasih se zdi, da kmetje več časa namenjajo administraciji kot dejanskemu delu. Hrana pa vendarle ne nastaja v excelovih tabelah. Ne nazadnje jih pri odločitvi za prevzem ovira še otežen dostop do financ, banke niso ravno zelo prijazne do mladih kmetov, težko je dobiti kredit, upravljati tveganja zaradi vremenskih izzivov, cene hrane se konstantno spreminjajo, in v takšnih razmerah zelo težko načrtuješ prihodnost."

Pa so poleg izzivov vseeno kakšni pozitivni vidiki življenja na kmetiji?

"Zagotovo je prednost, da imaš priložnost nadaljevati tradicijo staršev ali na drugi strani ustvarjati čisto svojo zgodbo. Sama vidim kmetijo kot podjetje, ki ga lahko usmerjaš po svojih zamislih in nadgrajuješ s svojimi idejami ter kasneje, ko pride čas za to, prepustiš naslednikom, mlajši generaciji. Delo v naravi je lahko tudi prilagodljivo. Če si delo dobro organiziraš, lahko čas precej bolj prilagodiš svojim potrebam kot pri številnih drugih poklicih. Si pa na drugi strani gotovo vezan na vrhunce sezone, ko je dela ogromno in žal ni vedno enakomerno porazdeljeno po letu. Prednost je tudi, da imaš na kmetiji možnost otrokom privzgajati delovne navade in jih že kot majhne vključiti v delovne procese. Kmetovanje je torej zelo prilagodljiv poklic, pomembno pa je, kako dobro si ga znaš organizirati. A tudi država mora pogledati na kmetijstvo kot na strateško panogo in omogočiti pogoje, da si bodo mladi želeli ostati in imeli priložnost ustvarjati na kmetiji."

Lahko kot zveza kaj pomagate pri tem, da bi se več mladih odločalo za prevzem?

"Poleg tega, da za mlade s podeželja prirejamo družabne dogodke, se trudimo predvsem poslušati njihove potrebe in jih povezovati med seboj. Kmet je lahko cele dneve sam, nima sodelavca, s katerim bi se posvetoval ali izmenjal izkušnje. Zato ustvarjamo prostor, kjer se lahko mladi srečujejo, delijo skrbi ali tudi rešitve. Trudimo se, da jim posredujemo tudi uporabno dodatno znanje ali podporo, organiziramo spletna izobraževanja, na dogodkih vključimo uporabne vsebine, da ostajajo na tekočem. Pobude mladih s terena skušamo pretvoriti v konkretne predloge za izboljšanje zakonodaje in jih zastopati pri odločevalcih.

Pomembno se mi zdi izpostaviti, da Zveza slovenske podeželske mladine, skupaj z Ministrstvom RS za kmetijstvo in Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije, izvaja Akcijski načrt za delo z mladimi kmeti. Razdeljen je na štiri ključna področja, eno od teh je izobraževanje, ker si želimo, da se tudi mladi, ki niso s podeželja, v formalnih sistemih izobraževanja poučijo o poklicu kmeta, da sploh vejo, da ta poklic obstaja in zakaj je pomembno, da ga spoštujemo in ne govorimo o njem na pamet ali celo ideološko, brez strokovnih razlag. V sklopu usposabljanja za mlade kmete vsako leto organiziramo tudi srečanje mladih prevzemnikov, na katerem jim ponujamo uporabna znanja in podporno socialno okolje."

Društva podeželske mladine delujejo po vsej Sloveniji. Jih je kje več ali jih kje sploh ni?

"Trenutno Zvezo slovenske podeželske mladine tvori 39 društev, ki so razdeljena na enajst slovenskih regij in so različno zastopana. Zelo močna je celjska regija, trenutno ima devet društev, nekatere regije pa imajo tudi po eno samo društvo. Delovanje društev je odvisno od poseljenosti, prisotnosti kmetijstva na določenem območju, številnosti generacije in aktivnosti mladih. Spodnja starostna meja za članstvo je 15 let, zgornja pa 40 let, kar je tudi meja za status mladega kmeta."

Se povezujete s podobnimi institucijami na ravni Evropske unije, če obstajajo?

"Obstajajo. Na ZSPM sodelujemo v evropskih mrežah in imamo možnost spremljati dobre prakse iz številnih držav. Aktivno smo vključeni v organizacijo Rural Youth Europe, se pravi združenje Evropske podeželske mladine, in v organizacijo CEJA oziroma Evropski svet mladih kmetov. Smo pa vključeni tudi v organizacijo IFYE, ki omogoča konkretno izmenjave na kmetijah. Mladi imajo tako priložnost izmenjav v tujini po celem svetu in obratno, da k nam pridejo po izkušnje mladi iz različnih delov sveta."